Pred časom smo se vrnili z naših Radijskih počitnic. Bili smo v Bolgariji, ki nas ni pustila ravnodušnih. Kako jim je uspelo priti v EU sicer nismo uspeli prav dobro dojeti, bilo pa je zelo zanimivo. Človek v ograjenem počitniškem kompleksu, ki je odmaknjen od revščine malega človeka, uživa s precejšnjo mero slabe vesti. All inclusive, hrane in pijače v izobilju, zunaj pa ...
Zanimivo je bilo tudi na poti, ki do Črnega morja ni ravno najkrajša. Ob vrnitvi domov, sem na bolgarsko - srbski meji spoznal, da scenaristi filmskih komedij v Srbiji nimajo težkega dela. Življenje samo, prek ljudi, ponuja krasne zaplete. Bilo je kot v "Tko to tamo pjeva" ali "Maratoncih".
Po dolgem čakanju, formalnih opravkih s potnimi listi in predaji pločevink piva carinikom, je avtobus ustavil možakar v beli halji, z debelimi naočniki na nosu in gostimi brki pod njim. Mislim, da je čisto malo škilil. Povzpel se je na avtobus lepo pozdravil in naprosil "braćo Slovence", da izstopimo in se, s potnimi listi v rokah postavimo v vrsto na pločnik.
Povedal nam je, da gre za pregled vseh, ki vstopamo v Republiko Srbijo. Saj veste, prašičja (pardon - nova) gripa je na pohodu, pa si je ne želijo v svoji domovini. Stopili smo v vrsto, zdravnik je stopil pred nas. Naredil je nekaj korakov v desno, tri v levo in, kot desetar pred svojim vodom, slavnostno izjavil: "Slovenci! Kao što vidim, nitko ne kašlje!" Popravil si je naočnike, resno pogledal v nas in nadaljeval: "Kao što vidim, nitko nema temperaturu! Ima li netko slučajno temperaturu?" Nekaj potnikov je odkimalo, večina se je nasmehnila, pa smo nadaljevali: "Dobro! Svi ste vi zdravi, možete nazad na autobus! Sretan vam put!" Pa smo šli. "Vozi, Miško!" Pričakalo nas je policijsko spremstvo in v konvoju smo jo mahnili proti "našoj deželi". O tem pa kdaj drugič.
Skratka, jugo komedija živi. Ne le na platnu in v štosih. Tudi na carini. Doktore, svaka vam čast.