Juretov blog

Ni javno znano, moji pa vsi vedo: sem precej tekmovalen tip. Še dobro, da največkrat tekmujem s sinovi, ki nimajo veliko možnosti, da bi v košarki našli orožje proti mojim "bananam", v nogometu proti mojemu velikemu koraku ... No, pravzaprav velikost stopala kmalu ne bo več zadoščala. Včasih me že "nesejo". Rad tekmujem in kadar gre zares ne popuščam. Poskusim, pa če "dušo spustim". Ja, in? Kaj ima ta resnica opraviti z blogom in njegovo vsebino?

Poglejte: ve se, da Slovenci najraje tekmujemo s sosedi! Bog ne daj, da nas sosedje premagajo v čemerkoli. Hujša tekmovalnost kot med sosedi, se lahko razvije le med žlahtniki. Pozor: moja soseda, žlahtnica, sodelavka, sopevka, sofaranka in sošekaj je začela pisati blog. Tako zagnano, da me skrbi kako bo z njeno hčerkico. Se ji bo mati še tako posvečala, kot doslej? Bodo službena dela opravljena? Mirjam piše! Vsak dan najmanj en zapis. Marička, jaz pa sem tako umiril blogerski tempo. Saj včasih sem bil priden, zdaj pa ... Ne, to pa ne! Mija me pa že ne bo premagala! Pišem, saj sem blogveteran proti njej, blogpiščančku. Gremo stari, pisat'! Pisat'!

Pa še nekaj vedo moji: vsega kar rečem, ne mislim zares. Celo: vsega kar obljubim, ne izpolnim! Zato, Mirjam, ne boj se! Hecam se. Prid'na bod'!

P.S. Linka do njenega bloga ne objavljam! Sicer se lahko zgodi, da bo imela več ogledov, kot jaz ... Ej, čaki mal!

Khm, tole nisva midva. Mirjam nima tako dolgih las;)

Štos dneva. Slovenka leta: Katarina Kresal.

Takole so zapisali: "Slovenka leta je posebno priznanje za posebne ženske, pogosto neopažene, največkrat premalo cenjene."

Kako že pišejo spleta in sodobnega jezika vajeni? LOL

Misl'm, no! Res, neopažena je pa bila. In premalo cenjena. Se tudi vam zdi?

"Predpraznovanje" je bil naslov bloga, ki ga z današnjim zapisom pošiljam v zgodovino. Preskočil sem praznovanje, mašo v Šentvidu, koncerta v Cankarjevem domu, pot v Italijo, kjer so nas pozdravili rojaki, ki so si ogledali Radio Plamen, zborovsko tekmovanje, imenovanja in prestavljanja naših pastirjev, koncert ali dva in še kup ostalih reči. December drvi mimo in se ne zmeni kaj veliko za spokojnost in mir adventa. Žal! Vem, kriv sem sam ...

Ne znam stopiti na zavoro, ne znam se ustaviti ob svetlobi, ki je iz tedna v teden močnejša. Pa vendar sem deležen pričakovanja božiča. Tudi zaradi radijskega dela, ki skuša na pripravo jaslic v srcu opomniti poslušalce. Decembrska zadrega radijca: bom slišal svoje besede? Bo ostalo kaj tistega, kar prinašajo adventni večeri, tudi v mojem srcu? Še je čas. Pred nami je tretja adventna nedelja. Šele ali že?

Blogi radijskih sodelavcev so polni zapisov o prijetni obliki dela pred praznovanjem rojstnega dne Radia Ognjišče. Res je luštno delati v paru. Danes sva, pod geslom "Informiramo!", prebujala s Heleno Škrlec. Z nama je bil buden Marko Zupan. No, pa še kdo. Upamo;)

Dnevu smo vtisnili pečat legendarnih Avsenikov. Slavko nam je ob 80. rojstnem dnevu zaupal, da niti enkrat v svoji karieri ni stopil na oder brez vaje. Vsakokrat je vadil eno uro, si ogrel prste, misli in srce in zaigral ... Tu, pa tudi v dobrotljivosti vil rojenic, je verjetno razlog njegovega uspeha in tisto, kar njegovo in Vilkovo glasbo loči od ostale poplave polk in valčkov. Živa legenda! Vse najboljše, gospod Slavko. Veliko zdravja vam želimo! Med dopoldanskim programom nas je poklical Grega Avsenik in povedal, da bi se oče rad zahvalil za pozornost in zato, ker smo mu glasbeno posvetili dan. Lepo se nam je zdelo in lepo je bilo pokramljati z njim. Veliki so skromni, veliki so prijazni in ostajajo človeški!

Slavko Avsenik

Jutranjemu programu je, po nekaj drobnih snemanjih, sledila vaja z Big bandom RTV SLO. Peli smo v novih prostorih Srednje glasbene in baletne šole. Uf, kakšen zvok (skoraj hrup;) Pripravljamo se na nedeljski nastop, ko bo ... Aja, ne smem! Da ne pokvarim presenečenja. Preizkusili smo akustiko čudovite dvorane, ki kraljuje v omenjeni stavbi. Kako zveni!

Popoldanske ure smo preživeli v Oazi miru na Ljubelju, kjer so nas, radijce, gostili člani prijetnega osebja, ki krasno kuha, prijazno streže obiskovalcem doma. Ta je v zadnjem času postal pomembno stičišče mnogih, ki v objemu gora iščejo mir, Ljubezen, veselje, Boga. Slišali in videli smo nekaj, kar boste poslušalci spoznali prav kmalu. Tadej je predstavil novo glasbeno podobo našega radia, Robert pa sijoče sveže spletne strani. Oboje bo čudovita podpora našemu delu, vzpodbuda za nove podvige in podpora novi zunanji podobi (plamenu, ki se je lepo prijel). Ogromno delo je za Tadej in Robertom, krasno jima je uspelo. Navdušeni smo. Sam jima kar takole stiskam roko, kličem: "Bravo fanta!", in se čudim kaj vse znajo naši sodelavci.

foto: DJD

Že predpraznovanje je lepo, kako bo šele v soboto in nedeljo ... Pridite pogledat! V soboto k maši v Šentvid, v nedeljo pa na Gala koncert!

Kako že poje Šifrer? "Odšel bom tja, kjer je daljši dan, kjer se mestni svet konča. Kjer namesto asfaltnih cest vodi le steza. Hiše razpršene, kot jata plahih jerebic. Čas utripa drugače, če živiš v eni od gorskih vasic ..."

S predstavo Radio Plamen vandramo po slovenskih krajih. Sinoči smo občutili prijaznost Gorske rože. Nastopili smo v Javorjah, približno 600 metrov visoko. Vem, do pravih gorskih vasic je še nekaj kilometrov ali, če hočete, višinskih metrov, pa vendar. Majhna šola, prijazni ljudje, čudovit sprejem in veliko smeha. Spomini, ki jih nabiramo s Plamenom so lepi, prepričan sem, da bodo dolgo ostali v nas.

Ko je bila predstava končana smo, na poti do kmečke pojedine;), opazovali zvezdnato nebo. Začudeno smo strmeli v noč, ki je prekrila vas in jo zavila v črno črno temo. Res, takšne teme v okolici večjih mest nismo več vajeni. Vasica nima ulične razsvetljave. Spoznal sem, da izraz "svetlobna onesnaženost" le ni tako iz trte zvit. Rahlo se je svetilo le za hribom. Tam, za njim je Škofja Loka. Tu, v Javorjah, pa noč res pomeni noč, tema je tema. In spomnil sem se na pesem Aksinije Kermavner: "Tema ni en črn plašč, tema zibelka je sanj!"

Vesel sem, da smo s Plamenom osvetlili kraj, pa vendar ne zmotili njegove temne lepote. Bilo je lepo! Da ne bo pomote: ko smo prišli, je bilo še lepše. Kraj pod Starim vrhom je žarel v lepoti. Tudi zaradi prijaznih faranov in župnika Cirila. Prav ima Andrej: "Svet utripa drugače, če živiš v eni od gorskih vasic ..."