Kako že poje Šifrer? "Odšel bom tja, kjer je daljši dan, kjer se mestni svet konča. Kjer namesto asfaltnih cest vodi le steza. Hiše razpršene, kot jata plahih jerebic. Čas utripa drugače, če živiš v eni od gorskih vasic ..."

S predstavo Radio Plamen vandramo po slovenskih krajih. Sinoči smo občutili prijaznost Gorske rože. Nastopili smo v Javorjah, približno 600 metrov visoko. Vem, do pravih gorskih vasic je še nekaj kilometrov ali, če hočete, višinskih metrov, pa vendar. Majhna šola, prijazni ljudje, čudovit sprejem in veliko smeha. Spomini, ki jih nabiramo s Plamenom so lepi, prepričan sem, da bodo dolgo ostali v nas.

Ko je bila predstava končana smo, na poti do kmečke pojedine;), opazovali zvezdnato nebo. Začudeno smo strmeli v noč, ki je prekrila vas in jo zavila v črno črno temo. Res, takšne teme v okolici večjih mest nismo več vajeni. Vasica nima ulične razsvetljave. Spoznal sem, da izraz "svetlobna onesnaženost" le ni tako iz trte zvit. Rahlo se je svetilo le za hribom. Tam, za njim je Škofja Loka. Tu, v Javorjah, pa noč res pomeni noč, tema je tema. In spomnil sem se na pesem Aksinije Kermavner: "Tema ni en črn plašč, tema zibelka je sanj!"

Vesel sem, da smo s Plamenom osvetlili kraj, pa vendar ne zmotili njegove temne lepote. Bilo je lepo! Da ne bo pomote: ko smo prišli, je bilo še lepše. Kraj pod Starim vrhom je žarel v lepoti. Tudi zaradi prijaznih faranov in župnika Cirila. Prav ima Andrej: "Svet utripa drugače, če živiš v eni od gorskih vasic ..."