1. dan, torek, 15. januar
Za nami je prvi dan Ugande. Že res, da se je naša pot začela v ponedeljek navsezgodaj, drži, da sem danes zjutraj že spisal prvi mini blog in poročal o prijaznem sprejemu sestre avguštinke, ki nam je s posebnim žarom zjutraj postregla kavo iz prave bosanske „džezve.“ Pravzaprav dveh, kupljenih na sarajevski Baščaršiji. Pa vendar je tole zdajle prvi poskus ujeti doživetja na način, ki sem ga vajen na misijonskih poteh. Prepoten ležim na postelji misijona, za nami je 350 km živahne poti, kup dogodkov in velikanska zaloga misijonarjevih spominov in prigod. Prepričujem se, da je bolje pisati zdajle, kot jutri zjutraj. Že tako ali tako bova verjetno v zamudi, saj nas čaka iskanje spletne povezave. Zanimivo bo.
Krepak stisk roke in objem misijonarja Danila Lisjaka je zaznamoval prihod v Kampalo. Časa za to, da bi človek pomislil kje pravzaprav je in se prepričal, da je okoli njega neznan svet, skoraj ni bilo. Danilo nas je v hipu posedel v misijonarsko Toyoto, pritisnil na plin in odvihrali smo v noč glavnega mesta Ugande. Pripoved o cestah, ki jih ni, pa so bile plačane, o številu prebivalcev, ki strmo raste, o mestu, ki ne spi, pa niti približno ni New York … Misijonar je pripovedovalec zgodb, ni čudno, da se njegovi zapisi tako lepo berejo, nič čudnega ni, da je znal tako živo spisati tudi knjigo. Priznam, proti koncu poti ga zaradi slabosti nisem prav pozorno poslušal, a uvodnih besed mu ni zmanjkalo, zanimivo gradivo misijonarjem tudi sicer nikoli ne poide, kar gotovo že veste.
Po prijazni dobrodošlici pri sestrah, nas je čakala kratka noč, nekaj glasnega pasjega laježa ponoči, pa rahel dež, ki smo ga, pravijo, kot darilo prinesli iz Slovenije. Dan smo začeli s sveto mašo, ki jo je ob somaševanju Matjaža Križnarja, narodnega voditelja misijonov, daroval misijonar Danilo. S sestrami smo v kapeli Drinskih mučenk zapeli tudi nekaj pesmi v angleščini, s spremljavo afriških bobnov. Puf, prvi pošten preblisk, da smo v drugačni kulturi. No, ta je bila vidna že na nočnih cestah Kampale, ob katerih so posedali, prepevali, tudi plesali domačini. Zrak je bil težak in lepljiv, poln primesi, ki jih daje kurjenje oglja, pečenje vsemogočega ob ulici, smog avtomobilov v milijonskem mestu, požigalniška tradicija z obrobja ... Kje si, vetrc, ki zapihaš s Šmarne gore, zrak, ki se ga razveseliš, ko stopiš skozi vrata. Tule smo podobnega našli v novem dnevu. Slab približek, pa vendar. Jutro ga je prineslo na dvorišče sestrske hiše.
Prispeli smo v Danilove kraje, smo na misijonu Atede, v bližini velikega in živahnega mesta Gulu. Odmaknjeni smo v mir podeželja, slišim le škržate, živalce, ki precej glasno, pa vseeno prijetno džungelsko, cvrčijo okoli zamreženega okna moje sobe. Vroče je.
Tule bi lahko sklenil pripoved o prvem dnevu, a manjka vse, kar smo o Ugandi spoznali vmes, med potjo. V avtomobilu ali na nekaj kratkih postankih. Zgodb je preveč, da bi vam pisal o vseh, nekaj pa jih le moram osvetliti, zato smo skupaj.
Sestra Vedrana, ki nas je sprejela po prihodu, nam je po maši rada pokazala redovno hišo, predstavila njihovo delo z dekleti, ki jih izučijo različnih opravil, in nato poskrbijo za njihovo zaposlitev. Več kot dvestotim so v minulih letih priskrbele dostojno življenje. Trenutno je v njihovem varnem zavetju tudi mlada mamica z otrokom, muslimanka, ki ji sestre niso zavrnile pomoči. Kmalu po prihodu so poskrbele za to, da je deklič odšel v vrtec, mamica pa v šolo. Danes mamica, ki je še vedno dekle, želi zaživeti v krščanski veri, a sestre pravijo, da naj tega, dokler je pri njih, ne stori. Ne želijo si, da bi bilo videti, kot da so jima pomoč naklonile le zato, da bi ju spreobrnile. Za ljubezen brez preračunljivosti je šlo. Če se bo za to odločila po koncu šolanja, ko bo stopila na svojo pot, pa jo bodo, seveda, podpirale tudi pri vseh potrebnih korakih za to.
Pot skozi Kampalo je bila počasna, ceste polne pločevine avtomobilov, mopedov, motorjev, polne ljudi. „Skozi to križišče gre vsak dan milijon ljudi.“ nam je povedal misijonar Danilo. Že tisti trenutek je izgledalo, kot da jih je tam le nekaj manj … Na vsakem križišču, ves čas v koloni avto obdajajo otroci, ki prosijo za hrano, mladina, ki bi raje kak drobiž, prodajalci sadja, piščančjih nabodal ... Država si, tudi zaradi naraščajočega turizma, želi, da ne bi bilo tovrstnega prosjačenja, zato je predpisana kazen za darovalca. Iz revnih četrti obrobja mesta se je videlo cel kup bogatih, velikih in visokih stolpnic, na cesti srečaš tudi razkošne osebne avtomobile, v centru nekaj bogato založenih trgovin. Razkorak med revnimi in bogatimi je tukaj ogromen. Kampala ima menda cel kup milijonarjev, Uganda pa še vedno več kot štirideset odstotkov prebivalcev, ki morajo preživeti z manj kot dolarjem in pol na dan. Stopnja revščine je med najvišjimi na svetu. Prebivalstvo se še vedno hitro množi. Pred dvajsetimi leti jih je bilo nekaj več kot dvajset milijonov, leta 2020 jih bo, predvidevajo, že petdeset milijonov.
Ob vseh z revščino povezanih spoznanjih pa se nam zdi, da težko srečaš tako prijazne ljudi, kot so vsi, s katerimi se srečujemo. Razmišljal sem, da pred kako trgovino ali podobnim javnim poslopjem v Sloveniji danes težko slišiš glasen smeh. V Guluju so se prešerno smejali ves čas, ko smo pred trgovino čakali misijonarja. Ljudje so se srečevali, si pripovedovali kdo ve kaj, in se naglas smejali. Ena družba za drugo. V trgovini so precej naglas predvajali skladbo, ki so jo zaporedoma zavrteli najmanj trikrat, prodajalke pa so med policami glasno prepevale. Misijonarji, ki bi nas (znova) naučili takega pogleda na svet, radosti srečevanja in veselja do življenja, bi nam prišli prav. Morda je razlog za to veliko razliko med nami in njimi le v tem, je razmišljal Izidor, da nimajo prenosnih telefonov. In res, niso buljili v zaslončke, niso podrsavali po ekranih telefonov. Opazili so prijatelja, morda nagovorili soseda, verjetno tudi neznanca. Prijazno pozdravljajo tudi nas in nam želijo dobrodošlico. Kakršnakoli podobnost z izkušnjo misijonske Ukrajine je v tem povsem nemogoča. Dva različna svetova!
Zdi se, da v glavnem mestu potrebujejo ogromno postelj. Koliko prodajaln s pohištvom je ob cesti, pa manjših in večjih tržnic z vsemogočim sadjem in zelenjavo. Ananasi! Uau, kako so sladki. Pa poceni: pet ananasov za evro. Mango, pasijonke, papaja, avokado … Kar ti poželi srce. Kako nevadno se je slišalo, ko nam je Danilo pri večerji ponudil marmelado: „Lahko si namažete kupljeno, marelična je, lahko pa domačo.“ Pristavil je, da je ta iz manga in ananasa. Domače, ne? Pa marmelada iz papaje, ki jo misijonar pripravlja kar sam. Zaupal nam je recept, pa ga ne izdamo, kam pa pridemo, če bi kar vsi začeli saditi papajo. Saj veste: tujerodne rastline, pa to ...
Na poti proti severu smo se čudili nad lepo cesto, prevozili kar nekaj trgov in mest, zapeljali pa smo se tudi do mogočnega Nila. Ste vedeli, da teče navzgor, vse do Egipta in Aleksandrije? Ja, navzgor po zemljevidu. Trenutno teče zelo počasi in „na gosto“. Saj ne vem kako naj vam drugače razložim današnji pogled na to mogočno reko. Na delu, kjer smo jo videli, je široka več kot kilometer, danes pa je bila videti kot ogromen premikajoč se travnik. Po Nilu je namreč plavalo neskončno veliko travnatih „otočkov“, reka je bila kot zaraščen bajer brez meja in prav zanima me kako, kje jo očistijo tega plavajočega neskončnega travnika. Nekaj deset kilometrov pozneje smo jo namreč videli v drugačni podobi. Prepozni smo bili, da bi videli nilske konje, ki se zvečer skobacajo na kopno. Na večerjo in pol. Nilski konj namreč vsako noč poje 80 kilogramov trave. Vsako noč. Te velike živali so se nam torej danes skrile na večerjo, zato pa smo na drevesih in ob cesti videli nekaj velikih, pa tudi drobnih in živahnih opic. Različnih vrst.
V Karumi Kitajci, ki so zgradili ogromno mesto zase, že nekaj let gradijo največjo elektrarno na Nilu. Veliko pričakujejo od nje in kmalu bo lahko pokazala svojo moč. Ogromni stolpi daljnovodov pripravljeni čakajo na žice. V okolici omenjenega mesta je tudi že nekaj deset temnopoltih otrok s kitajsko poševnimi očmi. Dokaz, da so mojstri že nekaj časa na delu, domača dekleta pa v njihovem denarju vidijo rešitev.
Del rešitve v Ugandi vidijo tudi begunci. Iz Južnega Sudana jih je v deželo pribežalo več kot dva milijona. Pravijo, da je bil to največji begunski tok v zgodovini Afrike. Oblasti so kmetom in družbam prepovedale izvoz koruze, ker pravijo, da je najprej treba prehraniti begunce in domače ljudi, šele nato gledati na zaslužek, ki bi bil z izvozom gotovo večji. Zemlja v Ugandi je rdeča in na moč rodovitna. Sladke vode imajo dovolj, pokrajina je razgibana in zelena. Bog jo je res obdaril v veliki meri, zdi pa se, da tukajšnji človek ne ve kako prav ravnati z vsemi danostmi. Menda ima Uganda za tri Slovenije in pol površine sladkih voda.
Otroci imajo v tem času letne počitnice, ulice so polne mladine, v vsakem mestu je bilo veliko nogometno igrišče. V glavnem so bila polna nogometašev in navijačev. Dvorišča pa ljudi, ki so posedali na cenenih plastičnih stolih, kramljali in opazovali promet, na preprostem ognjišču so pekli koruzo ali manjok. Hiše ob cestah so večinoma zidane, za njimi pa spalni prostori, ki so praviloma videti kot afriške hišice iz slikanic, slamnjače. Okrogel iz blata zgrajen obod in s slamo krita streha z „ošiljenim“ vrhom. Ker slama „diha“ je ponoči pod njo veliko bolj znosno, kot pod pločevinasto ali z opeko krito streho. Nerodno je le, kar se zgodi pogosto, da otroci ob igri z ognjem zažgejo streho, plamen preide na ostalo in hiša pogori do tal.
Ob cesti je bilo precej „rezervnih delov“, v snope povezane slame, pa tudi opeke ne bi smele biti težava, ogromno peči za izdelavo opek smo srečali. Tudi z glino je bogata njihova zemlja, pa omenjeno sadje, zelenjava, tobak … V mnogih vodah je veliko ribolova, vsepovsod žgejo tudi oglje. Noči so sem in tja razsvetljene zaradi požigalništva, ceste pa kljub temu temne zavite v popolno temo. Malo je manjkalo, pa bi zbili kravo, ki je v noči s teličkoma prečkala prometno cesto. Čeprav je vsaka krava ponoči črna, se je izšlo. „Glih za glih“! Če bi bili nekoliko hitrejši, ali pa Danilo malo manj spreten za volanom in z zavorami, pa bi imeli kravo. Ja, pastirji ponoči namreč ne smejo gnati živine čez cesto. Če jo „nasadiš“, pravi Danilo, je tvoja. Ah, še dobro, saj tule na misijonu nima zamrzovalne skrinje. Sicer pa se je krava zdela še najmanjša težava. Ko bi videli koliko otrok teka, koliko ljudi se sprehaja ob nerazsvetljeni hitri cesti, koliko vozil divja brez zadnjih luči … No, saj vsega omenjenega tudi mi nismo dobro videli. Skrajna pozornost je res nujna, posebej ko spoznaš kako hudo te lahko zaslepijo dolge luči nasproti vozečega tovornjaka.
Ker smo na misijon Atede prispeli v trdi noči, smo le slutili kako velik center nas gosti. Jutri ga bomo spoznali. Zaenkrat vam lahko povem, da se zdi, da nas vročina, ne bo pretirano motila, utrujeni smo od poti. Vem tudi, da gospa kuharica dobro kuha, za plačilo njene mlade pomočnice pa skrbi župnija Ankaran, ki sredstva zbira tudi s pomočjo zbiralne akcije papirja. Kako lepa ideja. Na misijonu so trije duhovniki in bogoslovec. Za nekaj dni tudi trije laiki Slovenci, od katerih vam eden pošilja lepe pozdrave. V imenu vseh treh. Vsem!
Toliko za nocoj, jutri pa naprej. Vabljeni, da skupaj z nami odkrivate cilj letošnje Pustne Sobotne iskrice in da dobroti dajete glas.
Powered by flickr embed.
Že danes lahko darujete za gradnjo bolnišnice!
Pustna Sobotna iskrica bo 2. marca letos zbirala darove za gradnjo bolnišnice na misijonu v Ugandi, kjer deluje misijonar Danilo Lisjak. Svoj dar lahko že zdaj oddate
- TRR pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, BIC banke: LJBASI2X
- TRR pri NKBM: SI56 0430 2000 3154 521, BIC banke: KBMASI2X
- Prejemnik: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
- Koda namena: CHAR
- Namen nakazila: Pustna Sobotna iskrica 2019-Uganda
- Referenca: SI00 279226
Svoj dar lahko oddate tudi preko spletnega obrazca na Misijionskem središču Slovenije.