Naša pot se nagiba proti koncu. Občutij, ki so se nabrala v meni je toliko, da bom gotovo še lep del decembra modroval o vsem, kar sem doživel, o ljudeh, ki smo jih srečevali, zgodbah, ki smo jih poslušali. Imeti privilegij odkrivati deželo z domačini in misijonarji, ki med njimi bivajo že desetletja, je nekaj velikega in zelo posebnega. Hvaležen sem za priložnost, ki mi je bila dana in iskreno upam, da bomo skupaj uspeli zbrati lepo vsoto sredstev za otroke, ki živijo v revščini.
Lahko smo vstopali v njihove domove, otroke smo smeli motiti sredi pouka, dovolili so nam posneti utrip vsakdanje vasice, prisostvovali smo velikemu praznovanju, slišali mnogo osebnih zgodb, tudi take, ki jih je prekinil jok, ki je ustavil spomin na človeško zlobo, krutost razmer in želje po preživetju. Od blizu in v ranjeno meso smo videli Etiopijo, navdušil nas je razvoj na nekaterih področjih in jezila zaostalost na drugih … Najbolj globoko pa bodo v meni ostala srečanja s hvaležnimi ljudmi, ki prek botrstva prejemajo pomoč iz Slovenije. Danes smo se srečali s štirimi družinami, spoznali štiri zgodbe, ki so si med seboj različne, pa vendar tako enake!
Domovanja revnih v prestolnici Addis Abeba smo spoznavali s pomočjo socialnega delavca, ki je prejemnike pomoči obvestil vnaprej in jim razložil kdo in zakaj bo s kamero in mikrofonom drezal vanje. Drzni, morda celo nesramni, ker smo vstopali v njihovo popolno revščino, smo bili le zato, ker bi radi prenesli zahvalo botrom, poiskali nove darovalce za otroke, ki brez pomoči iz Slovenije ne bi mogli preživeti. Tako pa lahko celo obiskujejo šolo.
