Petek, 18. januar
Ko sem se pripravljal na pot v Ugando, sem v nekaj zapisih o Danilu Lisjaku prebral, da govori več kot deset jezikov. In res, ko bi slišali to jezikovno mešanico za jutranjo mizo. Z nami kramlja slovensko, ko vstopi italijanski sobrat, klepetata italijansko, gospodinja prihaja iz Burundija, z njo govori francosko, kadar se želimo razumeti med seboj, angleško. Sredi pogovora potrka delavec na novi šoli in v trenutku govori ačolsko. Tu so še jeziki, ki jih je moral obvladati v Kongu, Ruandi, pa svahili … Noro! Ko sem ga vprašal o jezikih, ki jih govori, je le zamahnil z roko in skromno odvrnil: „Ne gre drugače. Če želiš delati med domačini, moraš najprej spregovoriti po njihovo. Res, da je na začetku tudi kaj narobe, a s smehom in razumevanjem sprejmejo naše napake. Vedo, da smo mednje poslani zaradi dobrih stvari, napredka, novih pridobitev. Dobro razumejo tudi, da Jezusov nauk uči le dobro. Nič ne de, če sem na začetku pri obhajilu izrekal: „Kristusov stol“, namesto „Kristusovo telo“.“ Na dolžino vokala, ki skrbi za to pomensko razliko je Danilo prijazno opomnil tudi Matjaža Križnarja, ki v teh dneh somašuje in bo obhajal na nedeljski slovesnosti.
Če razumeš domačina, potem lahko veliko izveš iz njegovega priimka. Pravzaprav večina nima družinskih priimkov kot jih poznamo mi, vsak ima ob svojem (najpogosteje krščanskem) imenu še nekaj, kar ga zaznamuje. Njega ali njegove prednike. Redki so ohranili družinsko ime. Morda je tako zaradi mnogoženstva. En oče, en priimek. In kako naj se potem otroci različnih mam ločijo med seboj? Imena in „priimki“ so sploh zanimiva reč v Afriki. V Burundiju imenu otroka radi dodajo tisto, kar je zaznamovalo čas njegovega rojstva. Danilo je, denimo, poznal fanta z imenom: Bernard Nyakabwa, kar pomeni: „Bernard Psica je imela mlade“. Povili so ga pač takrat, ko je njihova kužka povrgla svoje mladiče. Živel je gospod, ki je bil izredno nizke rasti, majhen človek. Njegovo ime je bilo John Pigmejec. Pa ni bil Pigmejec, saj razumete, kajne? Le majhen je bil kot oni. Njegovemu sinu je bilo ime „Nelson Oče je bil Pigmejec“. Mnogim v Guluju je ime Kawasaki, Suzuki ali Honda.
Jezik je dobro poznati tudi zaradi radia, ki je na podeželju Afrike gotovo najpomembnejši in najbolj prisoten medij. Pogosto tudi edini. Televizijskih sprejemnikov nimajo, premožnejši imajo preproste telefone. Se spomnite? Take, katerih osnovna in edina naloga je telefonski klic. Si morete misliti? Redko kdo, pravi misijonar, že ima in pozna pametni telefon. V Guluju, mestu, ki je nekaj kilometrov oddaljen od misijona in je postal mesto v zadnjih letih, pred tem pa je bila to nekoliko večja vas, imajo kar nekaj komercialnih radijskih postaj, pa Radio Maria in Radio Pacis, ki je dobro poslušana krščanska postaja. Pomembne naloge imajo. Ena izmed njih je tudi naznanilo kmetom in pastirjem: „Bližamo se sušni dobi. Razglašamo, da se od danes naprej vaše koze in krave lahko pasejo kjerkoli.“ Če si predolgo čakal s pobiranjem pridelkov z njive, košnjo trave ali čim podobnim, pripiši sebi. Sosedova drobnica in živina imata namreč zdaj nekaj časa dovoljenje tacati tudi po tvoji zemlji in se pasti na tvojem travniku in vrtu. Uradno, saj so povedali po radiu.
Nekaj generacij nazaj so v Ugandi živeli po zakonu: kolikor savane boš posekal, toliko zemlje ti pripada, kar boš očistil, bo tvoje. Zato imajo še danes nekateri klani precej zemlje, ki s širjenjem mesta pridobiva na vrednosti. Apetit po zemlji zelo hitro narašča. „Če kupiš zemljo, najprej poskrbi za to, da bo ograjena.“ Cena parceli najhitreje naraste, če v bližini tvoje kupijo zemljo salezijanci ali ostale redovne skupnosti, misijonarji, s katerimi prihaja napredek. Kako hiter je lahko, kažejo razmere v Atedah. Pred osmimi leti je bila tod visoka, neprehodna trava, ostro grmičevje in popolna divjina. Danes Atede predstavljajo podeželsko, skorajda že primestno središče miru in razvoja. Cerkev, stavbe, v katerih bivajo misijonarji in njihovi gostje, urejeni vrtovi, sadovnjak s papajami, bananami in ostalim, vrtec, nova osnovna šola, skoraj dokončan internat za srednješolce, srednja šola in … zdravstveni center za otroke in mame. No, ta je še v načrtih, v rokah Božje previdnosti in vaših dobrodelnih odločitvah. Hvala že vnaprej!
V marsičem, pravijo, so v Ugandi še danes sužnji angleške uprave, njihovega načina dela, ki je neprenosljiv na afriškega človeka in v njegovo življenje. Otroci začnejo hoditi v šolo pri devetih, osnovna šola traja sedem let, pogosto pa se zgodi, da ob koncu ne znajo niti pisati v svojem jeziku. V šoli so vsak dan od zgodnjega jutra, do petih popoldan. Vmes je ura, ki je namenjena kosilu za učitelje, vendar se rada razpotegne na dve uri. V razredih je do stopetdeset otrok. Pred leti bi o tem dejstvu dolgo razmišljal, napisal nekaj odstavkov, danes vem, da je to realnost afriškega sveta. Z njo smo se srečevali na Madagaskarju in v Etiopiji.
Danes smo ugotovili zakaj so banane tukaj tako izvrstne, zakaj se njihovega okusa, pa tudi izgleda, ne da prav pošteno primerjati s tistim, kar ponujajo trgovine doma. Oprostite, a takole gre: če tukajle že imajo stranišče, je to pač dobro staro stranišče na štrbunk. Ko se jama napolni, jo zasujejo in v njeno luknjo zasadijo papirus ali banano. Tako, zdaj veste. V gnojilu je majhna skrivnost velikih mojstrov. No, v resnici pa večina tistega, kar prodajajo ob cesti in je prav tako izvrstno, kot sadje z nekdanjega „štrbunka“, zraste na velikih plantažah. Enako je z ananasom, tobakom in bombažem, različnim tropskim sadjem, ki Ugandi daje poseben okus. O, če bi država imela morje in pristanišča ob plantažah …
Ne, morske poti pač ne premore, ceste po deželi pa so zelo različne. Od novih asfaltiranih, do skoraj malgaško preluknjanega makadama. Danes smo spoznali kar nekaj različnih obrazov cestne podlage. Zjutraj smo se najprej odpravili do sedeža nadškofije se srečali z nadškofom Odamo, ki je bil navdušen nad razgrnitvijo načrtov misijonarja Lisjaka in deležem Slovenije pri pomoči njegovi deželi.
Prijazen gospod je tudi v kratkem pogovoru pokazal kako dobro razume vlogo dobrodelnosti slovenskega človeka in kako zelo ceni delo, trud in uspehe našega misijonarja. Kamorkoli pridemo, povsod srečamo nasmejane ljudi, ki na daleč pozdravljajo: „Oh, father Danilo!“ Sledi objem, stisk roke in kmalu smeh ob spominu na kako minulo dogodivščino. Vsi poznajo njegovo skrb za rast misijona, prizadevanja, ki jim kar ni konca. Trgovci vedo kako trd pogajalec je, zidarji se bojijo njegovih kontrol. Mož, ki se drži vsakega dogovora, izpolni vsako obljubo in to zahteva tudi od tistega na drugi strani. V teh dneh je zidarjem, ki zidajo in končujejo novo šolo, nekajkrat zagrozil, naj vendar upoštevajo njegova navodila, naj ne lenarijo, ko ga ni, naj delo začnejo zgodaj. “Fantje, dogovorjeni smo za fiksno ceno. Ne bom vam plačal po dnevih. Pohitite, delate v svojo škodo!“
Če kaj, pa lahko zagotovim, da me niti malo ne skrbi, da bi dar, namenjen njegovemu misijonu, ne končal v celoti pri projektu, za katerega je bil darovan. Vidim kako preudarno, skrbno in gospodarno ravna z denarjem. Sicer pa: kako bi, če bi bilo drugače, lahko tako uspešno vodil že četrti afriški projekt? V Kongu so pod njegovim vodstvom na župnijski plantaži ročno pridelali dvanajst ton kave na leto. Ko smo se danes srečali s kenijskim misijonarjem, je dejal: „Oče Danilo, v moji deželi ste velik človek!“
Danes nas je pot vodila proti severu, skoraj na mejo z Južnim Sudanom. Na začetku smo videli bolnišnico dobrodelne organizacije, ki sta jo skupaj z redovniki ustanovila ameriška zakonca in v kateri je bil izvir ebole. Ta smrtonosna bolezen namreč izhaja iz Ugande. Ko je prvič pokazala svoje želo, je v bolnišnici sv. Marije umrlo 19 članov osebja, ob zdravnikih in sestrah pa tudi sto in več bolnikov. Danes je bolezen skoraj izkoreninjena, bolnišnica dobro deluje, še danes na misijonarsko delo vanjo prihajajo zdravniki iz Združenih držav Amerike in Anglije. Uganda je bila izbrana tudi za sedež mednarodne organizacije za boj proti eboli.
Ko smo premagovali pot, ki nas je peljala proti begunskemu centru na severu, smo spoznavali kruto zgodovino državljanske vojne, ki je pustošila po Ugandi med letoma 1986 in 2005. Gotovo ste slišali za Josepha Konyja, vodjo gverile, ki je na tisoče otrok spreminjal v svoje vojščake, krvoločneža, ki je janičarjem, „nevidnim otrokom“, po ugrabitvah in krutem pranju možganov ukazoval naj pobijejo svoje starše. Izhajal je iz kraja blizu misijona Atede, bil katolik, celo katehist, pomagal redovnicam, nato pa zašel na omenjeno brezglavo krvoločno pot. V omenjeni vojni je bilo razseljenih na stotisoče ljudi, kraje je zaznamovalo neopisljivo nasilje, strah, pobijanje, boj za preživetje.
Danilo nam je pripovedoval o junaški sestri, s katere župnije je Kony s svojimi gverilci ugrabil 120 deklet. Redovnica se je junaško podala za karavano in ji sledila s svojim avtomobilom. Ko je prišla do konca prevozne poti in jih skoraj dohitela, je tekla za njimi. Dohitela jih je. „Joseph, poznaš me, naš katehet si bil. Izpusti dekleta ali streljaj vame. Ubij me, če ne boš izpustil nedolžnih deklet! Dobro veš, da so jih starši zaupali v moje varstvo, kako naj jim pogledam v oči, če jih boš vzel za svoje sužnje, vojakinje?!“ Sestri je uspelo preživeti in rešiti sto deklet. Za dvajsetimi so se izgubile sledi. Junaško dejanje je nagovorilo svet, zanj je slišal tudi papež Janez Pavel II. Sestro je povabil na osebni obisk in se ji zahvalil za zgled Kristusove ljubezni.
Svet je nekaj let lovil Konyja, ko je kazalo, da je njegova vojska izgubila moč, da je ob njem le še nekaj sto, morda le nekaj deset najbolj zvestih vojakov, so skoraj ustavili iskanje. Kony živi še danes, Ugando pa je že leta nazaj zamenjal za soseščino.
Ta naš svet je res najlepši dokaz resnice, da se človek iz zgodovine ničesar ne nauči. Koliko nesmiselnih vojn, koliko smrtnih žrtev, koliko joka in neodgovorjenih vprašanj, nobene dosege cilja … in vedno znova in znova želja po krvoločnih vojnah. Ena hudih se je pred leti odvijala v Sudanu, v Južnem Sudanu napetosti še zdaleč niso rešene. Boj med dvema kristjanoma, po oblasti hlepečima komandantoma, nesmisel, ki lahko rodi le nove nesmisle.
Na koncu, pred ciljem, nas je oprašilo 65 kilometrov ne ravno najboljše peščene poti. Če bi zapisal „makadama“, si mislim, da rdečega peska ne bi opisal prav. Sprejel nas je begunski center Palabek, v katerem je 35 tisoč beguncev iz Južnega Sudana. Med njimi deluje majhna mednarodna salezijanska skupnost, ki je tudi nam pokazala gostoljubje in nas sprejela v tem vročem popoldnevu. Skrbijo predvsem za duhovno oskrbo beguncev.
Ogromna površina centra prevzame obiskovalca, ki morda pričakuje na gosto posejana skromna bivališča, morebiti celo taboriščne barake, o katerih nam pripovedujejo Slovenci, ki so po vojni postali begunci. Ne. Slamnate hiše, v katerih so južno sudanski begunci, imajo vsaka svoje dvorišče, med mnogimi so celo veliko večje razdalje od predpisanih tridesetih metrov. Ko so pred dvema letoma prišli prvi begunci na sever Ugande, si je mednarodna skupnost želela, da bi bil center (vsi mu pravijo „begunski kamp“) potreben leto dni. Begunci so takoj izrazili skrb, da vsaj pet let ne bodo mogli nazaj v domovino. Danes teče drugo leto in kaže, da so imeli prav.
Več kot dva milijona beguncev se je umaknilo v različne province Ugande, ki jim je ponudila varno zavetje. V glavnem gre za matere z otroki in fante, ki so se pred vojno umaknili predvsem s podeželja, odrasli možje so oboroženi ostali doma. „Žal ni svetovne avtoritete, ki bi hotela reči: stop, začnimo novo poglavje življenja! Edina avtoriteta, edino, kar nekaj šteje v sodobnem svetu, kaže, je materializem, pohlep po naravnih bogastvih Afrike.“
Življenje v begunskem centru je od daleč videti zelo podobno običajnemu življenju družin v Ugandi. Od daleč. Od blizu pa človek spozna, da so bili vsi ti ubogi ljudje prisiljeni zapustiti svojo zemljo in čez hribe oditi v sosednjo. Dodati je treba, da je Uganda pravzaprav sprejela „svoje“ ljudi, saj tudi na drugi strani meje prevladujejo Ačoli. Sprejeli so torej svoje brate in sestre, ki govorijo isti jezik. K odločitvi „odpreti vrata beguncem“ je nedvomno prispeval tudi denar, ki ga je s strani mednarodne skupnosti prejela ugandska vlada.
Stisko spoznaš, ko poslušaš o tem, da je v centru, ki ima od severa do juga 20 kilometrov razpona, zelo težko dobiti delo. V šolah poučujejo ugandski učitelji, imajo nekaj osnovnih in center strokovnih šol, v katerem bodo čez nekaj tednov zaživeli prvi tečaji. Za zgradbo in program skrbijo salezijanci, ki so lepe stavbe uspeli zgraditi z darovi, predvsem iz Švice.
Nekatere družine bivajo v slamnjačah, druge v majhnih hišah iz blata, starejši in invalidi na svojem delu v skromnih majhnih belih šotorih. Mnogi izdelujejo opeko, otroci in matere ob cesti tolčejo kamenje, drobijo skale in material v kupih postavljajo ob cesto. Enkrat na dan pripelje tovornjak in odkupijo kar jim je uspelo narediti. Bolj drobno je gradivo, bolj spodobno je plačilo. Tudi v begunskem življenju so taki, ki služijo na račun stiske drugega. Begunci so svobodni in lahko zapustijo center, iz katerega proti večjemu mestu Gulu ali v prestolnico Kampala vozijo trije avtobusi na dan. Najhuje je, ker že zdaj, na začetku sušne dobe, v begunskem centru ni vode. S pomočjo Združenih narodov in mnogih organizacij so sicer že na začetku izvrtali vrtine in naredili vodnjake, a pokazalo se je, da so zajetja preplitko. Danes živijo od vode, ki jo pripeljejo iz oddaljenega kraja. Mnogi se skušajo znajti sami, poiskati kak izvir v bližini. Nič dobrega se jim ne obeta v naslednjih mesecih.
Ko ob cesti srečuješ mamice s polnimi culami na hrbtih, dojenčke, ki nevedno zro v ta suhi, prahu in žgoče vročine poln svet … se lahko le zahvališ za milost živeti v deželi, v kateri se marsikje lahko skloniš k tlom in zajameš čisto studenčnico. Živimo v raju, tudi sanja se nam ne kako velikih milosti smo deležni. Spomnil sem se na „izpraševanje vesti“, ki je pred časom krožilo po družbenih omrežjih:
• Če imaš vsaj en obrok na dan, svojo obleko, streho nad glavo in varno zavetje za spanje, potem si bogatejši od 75-ih odstotkov ljudi sveta.
• Če imaš v denarnici vsaj nekaj denarja in se lahko svobodno giblješ, si med 18-imi odstotki Zemljanov, ki premorejo to srečo.
• Če si živ, bolj zdrav, kot bolan, se zahvali za blagoslov. Milijon ljudi zaradi hudih bolezni ne bo dočakalo konca tega tedna.
• Če si brez pomoči uspel prebrati te vrstice in razumel njihovo sporočilo, si srečnejši od treh milijard ljudi po svetu, ki ne vidijo, ne znajo brati ali zaradi psihičnih bolezni ne zmorejo razumeti povedanega.
• Življenje nam ni dano zato, da bi ga zapravljali s tarnanjem in zagrenjenostjo. Živimo ga v hvaležnosti in zahvali za vse, kar nam je dano. Bodimo hvaležni in radostnih src. Nikoli ne pozabimo na tiste, ki se niso našli v slišanih odstotkih.
Hvala, življenje! Tudi za spoznanja, ki jih vame riše Uganda. Hvala za vse modrosti misijonarjev, hvala za njihova pričevanja, ki jih ne morem primerjati z ničemer, kar doživljam sicer in kar me uči doma. Misijonarji, hvala za to, da ste vest tega ponorelega sveta, smerokaz, ki ga je tako težko upoštevati.