V dneh, ko je s hladne Himalaje vela negotovost, so spletni portali pokazali kako privoščljiv, nevoščljiv, dvomov poln in kako nesramen je lahko človek, ki je varno zavit v anonimnost spletnega kramljanja. Ko se je vedelo, da je Tomaž Humar hudo poškodovan sredi zimsko neprijazne, pa vendar njegove Himalaje, so se množično oglašali Janezi. Varno vsidrani pred domačim računalnikom, v topli sobi in brez sočutja! Upam, da komentarji pod različnimi temami na spletu ne odražajo povprečja slovenskega duha. Če je tako, potem ... Potem mi je hudo. Ali drugače: potem je hudo!
Pa danes? Ko je navsezgodaj prišla novica, da je gora vzela vrhunskega alpinista, da Tomaža ne bo več nazaj, se je misel umirila. No, nekaj portalov je novico zaklenilo, komentarji niso mogoči. Ponekod pa je le prebrati nekaj treznih misli, sočutja in misli, ki so podobne Humarjevi: "Rad bi bil spet jaz. Živim za dan, ko bom spet zažvižgal v tišino, kot milo zapoje ptica, ki začuti, da je spet na prostosti. Življenja se zopet zaveš, ko ostaneš brez njega."
Zavedal se ga je. Življenja! Po uspelem reševanju, ki je pred leti dvignilo toliko prahu, po nesreči na domačem dvorišču. Po korakih, ki jih je zmogel, čeprav so ga zdravniki obsodili na voziček.
Tokrat se ni izšlo. Razmišljam, da človek v življenju pač ne more imeti toliko "Jokerjev". Svojo mero sreče je Tomaž verjetno porabil. Sveča je dogorela. On, ki ga še nikdar ni pustil na cedilu, je bil z njim tudi tokrat. Najbolj zares in najbolj tesno. Vzel ga je k sebi! Kot je rekel sam: "Pa sam plezat sm hotu!" Gozdni Joža, počivaj v miru.
