Juretov blog

V tem koncu tedna smo, kot že rečeno, z Radiem Plamen na poti. Napovedovali so sneženje, napovedi so se uresničile. Skrbelo nas je kako bo s premagovanjem kilometrov v snegu. Rad vozim, rad sem voznik, rad sem motorist.

Vem, da se včasih premalo zavedam nevarnosti, ki jih prinaša promet. Od nekdaj pa sem jezen na tiste, ki pijejo in vozijo. Pijejo alkohol, se ve. Ne razumem junakov, ki živijo v prepričanju: "Če kaj malega spijem, sem še boljši voznik!".

Poglejte kaj sem našel na spletu. Hudo je! Filmček ni najkrajši, ne najbolj prijazen. Pa nič ne de. Pomaga krepiti zavest: "Ko pijem, ne vozim!"

Za Kozjansko ste gotovo že slišali, kajne? Nič dobrega, verjetno. Od majhnega sem večkrat slišal o "najmanj razvitem delu dežele". Kot tako nam Kozjansko predstavljajo mediji, o nerazvitosti so govorili v šoli ... O prijaznih ljudeh, lepi pokrajini in ovinkasti odmaknjenosti pa nisem vedel veliko. Do predvčerajšnjim.

Marljivi kulturnik (dejaven na stotih področjih) Marjan Marinšek me je namreč povabil za gosta v Kozje. Literarni večeri (v njegovi organizaciji) enkrat na mesec zberejo kakih 50 prijaznih ljudi, ki bi radi slišali kaj novega. Doslej se je zvrstilo 14 večerov. Bil sem prvi gost, ki ni napisal knjige. Dejstvo, da sem se znašel na seznamu pesnikov, pesnic, publicistov in podobnih mojstrov, mi je vlivalo skrb. Pa ni bila potrebna. Krpan je (v predstavi) županu odsekal glavo, Jure je pokramljal s prijazno mladenko, pa je bilo! Hitro je minila ura in pol, zadovoljni obrazi in topli stiski rok so bili lepo plačilo.

Je pa odmaknjeno, to Kozje! Od Šentjurja ga loči en kup ovinkov. Ovinkov, nad katerimi so poleti gotovo navdušeni motoristi. Kar nekaj vzponov, spustov, čudoviti razgledi.

Ker se ve, da je pred računalniškim zaslonom dobro tudi malo pomigati, pripenjam še fotografijo, ob kateri bo treba razmigati vrat;) Tole, poglejte, je večerni pogled na enega izmed hribčkov, ki sem jih pustil za seboj, ko sem jo mahal proti Kozjem.

Ta konec tedna bo Radio Plamen znova na poti. Čakajo nas Pivka, Ambrus in Spodnja Idrija. Prihajajo nove priložnosti za smeh, dobro voljo in krepitev prijateljskih vezi. Tudi med sodelavci Radia Ognjišče.

Marsikaj luštnega smo že doživeli na teh naših gledaliških rajžah po Sloveniji. Radio Plamen je lahko lepa podlaga za marsikaj. Njegov plakat pa tudi. Dokaz:

Takole so našo komedijo uporabili kot podlago za oznanilo sofaranom, da je ena izmed njih odšla v „boljšo družbo“. Saj, tu doli je res marsikaj narobe in težko ... Zato pa: vabljeni na ogled naše komedije, ki dnevu vzame nekaj teže!

Imam(o) službo, ki nam veliko da. Danes nam je dala (tudi) sončni Krvavec. Prav veliko se nas je nabralo. 15 nas je vijugalo po lepo urejenih strminah smučišča, ki kar dobro "zmatra", četudi njegove poljane, pravijo, niso primerljive s planjavami Dolomitov, Avstrije, Francije in ostalih "fancy" klancev. Dva utrinka:

Miha in Marko v elementu:

Sončna sedežnica:

... ki izgleda precej drugače, kot tista na Golteh. Pred tedni:

Radio, hvala! Sodelavci, enako. Za družbo! Marjan, tebi pa za menjavo. Vrnem, obljubim;)

Ni javno znano, moji pa vsi vedo: sem precej tekmovalen tip. Še dobro, da največkrat tekmujem s sinovi, ki nimajo veliko možnosti, da bi v košarki našli orožje proti mojim "bananam", v nogometu proti mojemu velikemu koraku ... No, pravzaprav velikost stopala kmalu ne bo več zadoščala. Včasih me že "nesejo". Rad tekmujem in kadar gre zares ne popuščam. Poskusim, pa če "dušo spustim". Ja, in? Kaj ima ta resnica opraviti z blogom in njegovo vsebino?

Poglejte: ve se, da Slovenci najraje tekmujemo s sosedi! Bog ne daj, da nas sosedje premagajo v čemerkoli. Hujša tekmovalnost kot med sosedi, se lahko razvije le med žlahtniki. Pozor: moja soseda, žlahtnica, sodelavka, sopevka, sofaranka in sošekaj je začela pisati blog. Tako zagnano, da me skrbi kako bo z njeno hčerkico. Se ji bo mati še tako posvečala, kot doslej? Bodo službena dela opravljena? Mirjam piše! Vsak dan najmanj en zapis. Marička, jaz pa sem tako umiril blogerski tempo. Saj včasih sem bil priden, zdaj pa ... Ne, to pa ne! Mija me pa že ne bo premagala! Pišem, saj sem blogveteran proti njej, blogpiščančku. Gremo stari, pisat'! Pisat'!

Pa še nekaj vedo moji: vsega kar rečem, ne mislim zares. Celo: vsega kar obljubim, ne izpolnim! Zato, Mirjam, ne boj se! Hecam se. Prid'na bod'!

P.S. Linka do njenega bloga ne objavljam! Sicer se lahko zgodi, da bo imela več ogledov, kot jaz ... Ej, čaki mal!

Khm, tole nisva midva. Mirjam nima tako dolgih las;)