Za Kozjansko ste gotovo že slišali, kajne? Nič dobrega, verjetno. Od majhnega sem večkrat slišal o "najmanj razvitem delu dežele". Kot tako nam Kozjansko predstavljajo mediji, o nerazvitosti so govorili v šoli ... O prijaznih ljudeh, lepi pokrajini in ovinkasti odmaknjenosti pa nisem vedel veliko. Do predvčerajšnjim.

Marljivi kulturnik (dejaven na stotih področjih) Marjan Marinšek me je namreč povabil za gosta v Kozje. Literarni večeri (v njegovi organizaciji) enkrat na mesec zberejo kakih 50 prijaznih ljudi, ki bi radi slišali kaj novega. Doslej se je zvrstilo 14 večerov. Bil sem prvi gost, ki ni napisal knjige. Dejstvo, da sem se znašel na seznamu pesnikov, pesnic, publicistov in podobnih mojstrov, mi je vlivalo skrb. Pa ni bila potrebna. Krpan je (v predstavi) županu odsekal glavo, Jure je pokramljal s prijazno mladenko, pa je bilo! Hitro je minila ura in pol, zadovoljni obrazi in topli stiski rok so bili lepo plačilo.

Je pa odmaknjeno, to Kozje! Od Šentjurja ga loči en kup ovinkov. Ovinkov, nad katerimi so poleti gotovo navdušeni motoristi. Kar nekaj vzponov, spustov, čudoviti razgledi.

Ker se ve, da je pred računalniškim zaslonom dobro tudi malo pomigati, pripenjam še fotografijo, ob kateri bo treba razmigati vrat;) Tole, poglejte, je večerni pogled na enega izmed hribčkov, ki sem jih pustil za seboj, ko sem jo mahal proti Kozjem.