Juretov blog

Joj, groza! Zmanjkalo mi bo presežnikov, imam težave z iskanjem izrazov, ki opisujejo vse tisto, kar doživljamo v teh dneh. Kje naj najdem pridevnike, ki bi zmogli opisati to, kar vidimo, vse v kar nas je, tako nepripravljene, potopil svetniški misijonar? Pa besede še niso največja težava. Solz mi bo zmanjkalo ...

 

Včeraj me je slavje v katedrali ubogih ganilo in presunilo do temeljev, danes pa nas je Peter Opeka vrgel v tisto, kar ga je pred šestindvajsetimi leti tako ganilo, da je svoje življenje posvetil revežem na smrdljivem, zakajenem, bolezni in trpljenja polnem smetišču. Ne vem, če je »ganilo« pravi izraz. Morda je bila jeza nad človeštvom glasnejša, kajti še danes pravi, da si nihče, prav noben človek ne zasluži takega življenja, nobenemu izmed nas ne bi smelo biti vseeno, ko se sreča s tako kričečo revščino. Prepričan sem, da je delo na metrskih kupih smeti, na teh širjavah odpadkov človeka, začel zato, ker sledi Kristusu. Ob njegovih besedah, dejanjih onemiš, z vsako mislijo ti izprašuje vest, z vsakim stavkom Petra Opeke spoznavaš kako majhna so tvoja dobra dela, kako neznatna tvoja želja slediti dobremu. Ko reče; »Nič posebnega nisem storil, vsak lahko naredi, kar sem naredil jaz. Vsak!«, se skriješ v svojo nemoč, skloniš glavo in upaš, da bo tvoj sram rodil kaj koristnega v tebi. In kaj bo ostalo za menoj? Kolikim, kako in s kakšnim namenom pomagam jaz?

 

Petrov skromni dom je le nekaj deset metrov odmaknjen od ogromnega smetišča, ki so ga pred leti zajezili z zidom, ki doslej uspešno omogoča, da se ta smrdljiva vest človeštva ne širi naprej. Ko smo sedli v avto misijonarja, se nam je takoj pridružilo nekaj mož. Na vsako pot namreč vzame koga, ki gre v njegovi smeri. Že ob novi maši, pravi Peter, mu je bilo jasno, da bo služil najbolj ubogim. Vedel je, da kot duhovnik ne bo visoka osebnost, da mora biti brat bratu. Vedel je, da ne bo le maševal, evharistija, pravi, je sad dela, je trud, težave, povezava z Bogom, ki daje moč in mora biti temelj. »Če ne grem prek trpljenja skozi življenje, ne bom nikoli razumel Evangelija« Ko vidiš trpljenje, ki ga obdaja in s katerim se srečuje iz dneva v dan, spoznaš, da res razume Božjo besedo.

 

Njegovih odločitev, njegovega dela in uspehov ne morem razumeti, ne da se jih razložiti z logiko. Z mojo ne! Teoretično razumem, da se daruje, da živi za uboge, da živi ponižnost, zaupa v Božje usmiljenje. Vse to bi bilo le »bla bla bla«, če bi gospod Opeka pisali knjigo s tako vsebino v kaki s kristalnim lestencem osvetljeni sobi bogatega škofijskega dvorca. Ko pa v praksi, skozi dim smrdljivega smetišča, notranje do konca sesut, vidiš, kako se sklanja k ljudem, ki brskajo za koščki oglja ali uporabne plastike, kako objema zgrbljeno starko, poboža otroka, ki v življenju ni stopil s smetišča ali njegove okolice, kako takoj odhiti k bolni ženi, ki morda umira, pa so ga prišli prositi za blagoslov, ko vidiš, da pozna osebne zgodbe tolikih … Takrat spoznaš, kaj je mislil, ko je v intervjuju dejal: »Če smo polni samih sebe, napuha, želje po privilegijih, visokosti, ne moremo slediti Kristusu. Ne moremo! Govorimo lahko, v resnici pa smo daleč od poti, ki nam jo je pokazal!« Veste, to niso prazne besede, to je tisto, kar Peter živi iz dneva v dan! Preko otrok, njihovih nasmehov in hvaležnosti spoznava, da mu Gospod daje novo moč!

 

Mislim, da sam nikoli ne bi premogel moči, da bi se s takimi težavami, s takim življenjem tako od blizu srečeval, denimo, teden dni. Ne vem, če bi šlo. Priznam. Mah, kaj se delam lepega: ne bi zdržal niti tri dni, pobralo bi me in pobral bi se! To je noro! Nositi tolikšno odgovornost, skrbeti za toliko reči, pa vendar še vedno osebno obiskovati najbolj uboge, jih tolažiti in delati zanje. Biti njihovo edino upanje … Tega običajni človek ne bi zmogel, vem, da ne!

 

Pokazal nam je hiše, urejeno naselje z vodovodom, kanalizacijo, videli smo skromne domove tistih, ki so pred njegovim prihodom živeli v starih kartonastih škatlah na smetišču, brez pitne vode, brez osnovnega zavetja. Danes imajo dom. Ni čudno, da ga obsipljejo s hvaležnimi objemi, stiski rok. Dobesedno razumejo besedo Odrešenik!

 

Ko smo začeli stopati proti groznemu smetišču, ko smo na visokih kupih smeti zagledali ljudi, ki bosi, do kolen zariti v odpadke milijonskega mesta, brskajo po smrdljivem, smo videli, da gre zares. Za nas ni bilo poti nazaj, spopasti smo se morali s pogledom na skrajni rob, zanje pa ne bi bilo poti naprej, če ne bi bilo Petra Opeke. Zreti smo morali v podobe, ki bi jih moral videti vsak otrok v preskrbljeni Evropi, v tako imenovanem razvitem svetu. Ne le otrok, tudi odrasli bi z bližnjim srečanjem s to bedo spremenili svoje navade, se iskreno zahvalili za vsakdanji kruh, pomagali misijonarjem in žugali milijonarjem: »Pomagajte!«

 

Ne moreš razbrati koliko let na svojih zgaranih ramenih nosijo ti ljudje, ne moreš dojeti, kako lahko v tej nečloveški jami ostanejo nasmejani, čudno se ti zdi, da ne podivjajo, da ohranjajo svojo mirnost, da sprejmejo obiskovalce, ki jih Peter pripelje z enim samim namenom. Da bi prek njihove pripovedi ljudem v svetu tam zunaj, lažje zbral sredstva za hrano in nove domove! Le zato. Pika.

 

Otrokom, ki so pri brskanju za tistim, kar bi morda lahko prodali, pomagali staršem, je Akamasoa omogočila šolanje, staršem vrnila dostojanstvo, vsem pokazala, da sta mogoča prijateljstvo in ljubezen tudi takrat, ko se zdi, da ni izhoda na bolje. Ko se na polju smeti prikaže dobri mož z belo brado, hitijo k njemu, ko po ulicah deli kruh, je videti, kot da ovčice silijo v objem pastirja. Tako svetopisemsko je videti prizore, ki jih je bilo danes nešteto. Pri nas se na začetku decembra preoblečemo v svetnika, čigar podoba nas spominja na dobro. Naložimo mu skromna darila in se »igramo« dobroto. Tukaj tega ni treba. Če bi otroke pri verouku vprašali kdo je dobri mož, ki osrečuje in pomaga ljudem, ki prinaša darila in nas vabi, da tudi sami postanemo taki, bi pri nas rekli: »Mikavž!«, tukaj pa: »Oče Peter!« Oboji bi imeli prav, Malgaši ga, za razliko od nas, lahko srečajo skoraj vsak dan.

 

Streljaj od smetišča in urejenega misijonskega naselja je, ujeta v dim zažganih smeti, vas s sto petdesetimi hišicami. Pravzaprav se drobnim stenam iz blata, prekritim s pločevino, plastiko, ostanki oblačil in vrečkami, ne da reči »hišica«. Že vrata v domovanja teh ubogih ljudi so tako majhna, da se vprašaš, kot kaj bi jih sploh prodajali v naših pretirano založenih, tudi ob nedeljah odprtih, trgovinah … Kot »vhodna stanovanjska vrata« gotovo ne.

 

Nekaj kvadratov zavetja, v njem pa starša s petimi otroki. Ne vem kako sedijo, ne morem si predstavljati kako spijo, grozna je že sama misel na neurje ali dolgotrajen dež … Pa pravi gospa, lastnica doma: »Oče Peter, do nedavnega nas je bilo sedem, zdaj pa se je starejši sin poročil, pa bo z družino živel kar doma! Gneča bo.« Kako? Kako je vendar to sploh mogoče? Na sosednjem dvorišču raste nekaj podobno majhnega, devet kvadratnih metrov velika umazana površina je obdana z zloženo opeko. Pristopi nosečo dekle in reče Petru: »Tu bom pa jaz živela, tole bo moje! Oče, pomagajte mi, rada bi zgradilo streho!« Ja, s takimi konkretnimi prošnjami pred našega misijonarja prihajajo v vrstah … Ljudje, ki niso v skupnosti Akamasoa. Kako pomagati, kaj narediti? Na stotine podobnih odločitev vsak teden. Saj pravim, na njegovem mestu zbežim ob prvi priložnosti! V varno zavetje pod Šmarno goro, kjer si vsake toliko s kakšno položnico za Misijonsko središče operem vest! Nesramnež.

 

Medklic: dobil sem namig, da je bil včerajšnji za predolg, da sem se ponavljal, da naj si začrtam »scenarij« bloga. Pa ne gre. Tudi danes sem, poln vtisov, sedel za računalnik, pustil viharju občutij, da udarja po tipkovnici in znova napletel preveč odstavkov. Pa Markovega in Izidorjevega obiska kamnoloma, v katerem delajo družine iz Akamasoe, še omenil nisem. Z misijonarjem Janezom Krmeljem sva namreč po umazano podivjanem mestu iskala paket, ki bi ga morali prevzeti za naše delo na jugu, sodelavca pa sta s Petrom (ki si je res vzel veliko časa za nas) odšla med tiste, ki s preprostimi kladivi ves dan tolčejo po skalah in kamenju v bližnjem kamnolomu. Bosi, napol goli za tako delo, brez zaščitne opreme. Nekajletni otroci prenašajo težke skale, odrasli garajo za kruh in streho nad glavo. Brez strojnih pripomočkov, brez sodobnih pomagal. Seveda, pravi Peter, kako pa naj s stroji zagotovimo delo tolikim ljudem? Saj pravim: z našo logiko ne gre!

 

V torek zgodaj zgodaj zjutraj, čez nekaj ur, odrinemo proti jugu, proti delu z oddajniki in radijsko postajo Rakáma. Vsi pravijo, da bo to spet nov svet, drugačne razmere in enako prijazni ljudje. Če bo res tako, bo dobro. Ko je Izidor vprašal Petra kako v taki množici ljudi, ki dela v kamnolomu, ve kdo je del njihove skupnosti in kdo ne, je odgovoril: »O, naši se vedno smejijo!« In prav je imel. Tolikšne bede doslej nisem videl, hkrati pa se s toliko nasmehi tudi še nikoli in nikjer nisem srečal. Sreča je res v drobnih stvareh, v našem svetu jo tako težko najdemo!

 

P.S. Peter, Akamasoa, sodelavci, nasvidenje in hvala za vse. Ko sem ravno pri hvaležnosti: Marko je danes dejal, da nam bodo naši radijski zanamci hvaležni za gradivo, ki nastaja. Za fotografije, video in avdio posnetke. »Ko bo gospod Opeka razglašen za svetnika, bodo imeli dovolj gradiva!« Verjamem. Gradiva bo še veliko več, Peter je pri izvrstnih močeh! Bog naj mu jih še dolgo ohrani!

Nekaj dni preden smo se odpravili na pot, je Izidor naglas razmišljal in upal, da bo pot v misijonske kraje zmogla utrditi našo vero … Dobro ji gre!

 

Nerodno in žal mi je, da sem moj zapis pred dnevi naslovil »Pretreseni smo«. Zato, ker bi danes lahko to besedno zvezo uporabil v pravem, nič šaljivem in resnično osebnem smislu. Pretreslo me je pričevanje, verjamem, svetega moža. Govorili so mi, da se me bo pot dotaknila. Danes spoznavam, da je dotik prišel prav kmalu, že ob prvem srečanju s Petrom Opeko, na današnjo nedeljo pa se je spremenil v rez, tako globoko, da bo, upam, tisto, kar je prinesela, ostalo v meni!

 

To, kar nam je bilo danes dano doživeti, je v meni premaknilo nekaj takega, za kar niti slutil nisem, da sploh imam v sebi. Že drži, da sem doslej pogosto poslušal misijonarje, se pogovarjal z njimi o delu tam daleč, njihovih borbah za revnega človeka, a tole danes …

 

Žal mi je, da nisem kak talentiran pisatelj, nagrajeni avtor, ki z lahkoto sporoča kar čuti, nekdo, čigar pisanje bi doseglo množice! Tako rad bi povedal naglas in vsem, vse, kar se je med slovesnim praznovanjem in po njem, dogajalo v meni. Peter Opeka je praznoval štiridesetletnico duhovništva, ob njem se je v veliki dvorani Akamasue zbralo kakih devet tisoč vernikov, ki jim je oče Peter oče! Začutil sem kaj je ta Božji človek storil za Madagaskar, za vsakega izmed njih, ki so s posebnim spoštovanjem, ki se je kazalo že navzven, prihajali pred oltar, k nedeljski daritvi.

 

Ko smo se peljali do naselja, ki ga je v šestindvajsetih letih predanega dela zgradil Peter Opeka, smo zgroženi opazovali može, žene in otroke, ki so v nemogočih razmerah brskali po odpadkih, premetavali obcestna smetišča in upali, da najdejo kaj uporabnega, vrednega, morda vsaj užitnega, kaj takega, kar bi pomagalo nahraniti otroka. Ko smo se pripeljali v Akamasoo, pa so razmere naenkrat postale drugačne. Ulice so urejene, na tleh ni smeti, ljudje prijazno pozdravljajo, oblečeni so spodobno in imajo vse, kar pri nas razumemo pod besedo »dostojanstvo«. Tudi šolo, delo in dom. V trumah so hodili k sveti maši, ki je ne bom pozabil, na nedeljo, ki bo, tako mislim danes, spremenila moj pogled na vse nedelje, ki me še čakajo! Resnično sem začutil, da Gospod živi, da se njegova Ljubezen zrcali skozi misijonarje, da nam danes govori po Petru Opeki.

 

Priznam, čeprav izgledam robusten možak, vse od začetka maše, od slovesnega vstopa ob petju devet tisoč glave množice, nisem mogel krotiti svojih solz! V joku sem se spraševal kaj se dogaja z menoj, kaj me je tako ganilo, kaj pretreslo? Kaj me je v valovih vznemirjalo ves čas, prvo uro tako intenzivno, da sem v strahu pogledoval kaj si mislijo ljudje ob meni. Odgovor sem omenil zgoraj, nagovorilo me je spoznanje, da se Ljubezen tudi danes lahko kaže na tako resničen način! Dolgo sem potreboval, da sem prišel k sebi. Fotoaparat, ki je bingljal okoli mojega vratu, je bil moker od solza … Ne vem kako naj sporočim vse, kar sem doživljal. Sprašujem se, če je sploh prav, da pišem kar narekuje srce. Nočem, da bi … Ah, prav je, zato smo tukaj, da dobroti dajemo glas!

 

Danes ni govorila, danes je dobrota vpila, kričala, usmiljeno srce slavljenca pa je z vsako besedo, vsako kretnjo, nasmehom ali priprtimi očmi sporočalo: »Pridite k meni vsi, ki ste obteženi ...«

 

V trenutku sem pozabil na vse dvome, skrbi, vso slabost, ki me preganjajo v našem svetu, pri poslušanju naših poročil, pridig, pri obiskovanju naših cerkva. Ko je v mašnem oblačilu, s somaševalcem Janezom Krmeljem in ministranti, ob mogočni malgaški pesmi, vstopil v nabito polno dvorano, sem ostal brez besed. Peter Opeka je s pogledom objemal vse zbrane, z nasmehom tolažil zgarane starčke in opogumljal lačne otroke. Ko sem videl obraze črnih otrok, preizkušanih staršev, ko sem slutil kaj jim pomeni nedelja, s kakšnim spoštovanjem se udeležujejo obredov, sem spoznal kakšen slabič sem, ko v nedeljo, kar tako mimo grede, stečem na kor, odpojem svoje in tečem prostemu dnevu v objem. Vprašal sem se, v kakšnem svetu živim, da ob nedeljah že skoraj razumem otroke, ki modrujejo zakaj neki je treba prav vsak teden v cerkev. Zakaj že pri nas delijo listke tistim nekaj deset otrokom, ki jih starši pripeljejo v cerkev k »interesni dejavnosti«, na krožek? Zakaj?

 

Priznam, občutki, ki sem jih bil deležen ob srečanjih s papežem Janezom Pavlom II., ko sem lahko dejavno sodeloval v programu njegovih obiskov, so bili danes preseženi. Res! Iskrenost, ki sem jo začutil v vsaki kretnji Petra Opeke, njegov korak in topel nasmeh, ko je z današnjim evangelijem hodil med ljudmi, prepeval in slavil Boga … Neverjetno! Njegova drža, spoštovanje vernikov, ki sem ga začutil, videl skozi svoje solzne oči … Vsega tega se ne da opisati! Pa moram, tudi zaradi sebe, da mi bodo zapisane besede v opomin, ko me spet prevzame nezadovoljstvo ali brez smiselno tarnanje tam daleč, doma! Ko je pela množica, bi rad pel z njo, lovil harmonije afriških skladb, ki so mi od nekdaj všeč, pa zaradi joka nisem mogel. Božji dotik. Prvič se mi je zgodilo, da sem v prispevku za radio zajokal. Mah, pa tak »profesionalec«, celo, ko so me domači po spletni povezavi vprašali kako je bilo, nisem mogel iztisniti iz sebe skoraj nobene besede. Mah, pa tak dedec … Prevzela so me čustva, ki jih doslej nisem poznal. Daleč sem jih šel iskat, daleč.

 

Spraševal sem se, zakaj Peter Opeka pred desetletji ni ostal v Sloveniji? Pot ga je vendar iz Argentine prinesla tudi v našo deželo, domovino njegovih staršev, pa ga tako hitro odnesla nazaj na Madagaskar. Zakaj? Krvavo bi ga potrebovali! Vem, na obrobju naših velikih mest nimamo neurejenih smetišč, a Peter zmore pospraviti tudi neurejeno srce. Tam, globoko v nas pa se najde veliko dela s smrdljivimi rečmi, ki jih znajo misijonarji tako dobro odstraniti. Z zgledom, garanjem, razumevanjem, željo biti blizu ljudem, s trmastim vztrajanjem v nemogočih razmerah, s pogumom, ki ga premorejo redki. Pa ravno oni so odšli v svet … Veste, zdelo se mi je kar krivično, da je dar v Petru Opeki dan Malgašem. Slovenec je, pa ga imajo oni, nam bi pa tako koristil. Kaj bi dali starši, da bi imeli pomoč v takem vzgojitelju.

 

Veste, ko je pri maši nastopil čas pridige, je Peter sredi dvorane zbral nekaj vernikov različnih starosti, ki so mu zastavljali vprašanja o (zdaj vem) njegovem življenju, otroštvu, mladosti, delu. Takrat sem, besed seveda nisem razumel, odšel pred cerkev, vzel snemalnik in govoril. Samemu sebi sem narekoval misli, ki jih zdajle prebirate. Res sem se čutil nagovorjenega in zdelo bi se mi narobe, če bi misli pustil, da zbledi. Tako zdajle prepisujem narek in se spominjam, da sem imel pred seboj pogled na novo nastajajoči del Akamasoe in na oblake, ki so polni hitro preletavali otok. Pomislil sem: takole od daleč, na pogled, moja domovina niti ni tako zelo drugačna od Madagaskarja. Ali pač, v ozadju sem iz cerkve slišal navdušeno pripoved misijonarja, sproščen smeh tisočih, ki so srkali njegove besede … O, pa je drugačna, precej drugačna od moje je ta domovina veselih ljudi. Radostni so, čeprav se našim očem zdi, da nimajo veliko razlogov za to!

 

Tako iskrenega pridigarja, karizmatičnega voditelja in hkrati na moč skromnega človeka, pa tako ali tako ni mogoče srečati nikjer drugje, kot tukaj. V deželi, ki se, po njegovih besedah, ne spreminja veliko na bolje. Hud je, ko razmišlja o politiki in ljudeh, ki vodijo otok, jezen na može, ki se ne zavedajo svoje očetovske vloge, ki nočejo poprijeti za delo. Pravi, da so žene upanje za napredek in lepše življenje, povsod prisotna korupcija pa razlog za težave ljudi. Madagaskar je, žal, na mnogih lestvicah negativnih stvari med prvimi na svetu. Umrljivost otrok, v določenih delih ogromna nepismenost … Misijonarji imajo pogosto občutek, da se vrtijo v začaranem krogu. A tudi, če so v njem, na poti od začetka do konca, pomagali le enemu, je vredno krog začeti znova!

 

Peter Opeka govori s tolikšnim žarom, kot ga še nisem slišal, morda se mu približa kak prvak pomembnega gledališča v svoji življenjski vlogi. A pri misijonarju ne gre za teater, kje pa! Govori iz sebe, iskreno, navdušujoče, o Bogu. Ko vidiš njegovo življenje, njegov svet, spoznaš kako iskren je v svojem delu. Skromno hišico ima v najtežjem delu Akamasoe, tik ob smetišču, skromno domovanje in preprosto življenje gotovo utrjujeta misel, da dela iskreno in misli le na reveže, ljudi v stiski.

 

Ob danes doživetem vem, zakaj misijonarji, ko pridejo v Slovenijo, vedno želijo čim prej nazaj na svoje misijonske postojanke. Tukaj svoje duhovniško poslanstvo lahko izživijo v celoti, v veliko težjih razmerah morda lažje živijo Evangelij, tukaj so resnično Božji namestniki na zemlji. Pri nas poslanstvo duhovnika razumemo drugače. Zakaj? Kako so njihovo delo razumele generacije pred nami? Kje se je izgubilo spoštovanje, zaupanje? Zakaj doma ne grem s tolikšnim veseljem, s tolikšno vero k maši, zakaj se mi doma petdeset minutna maša zdi pretirano dolga, tukaj pa bi lahko vztrajal do večera! Zakaj? Kaj se je zgodilo z nami?

 

Gospod, daj nam misijonarjev, pošlji še nam kakšnega Petra Opeko in nam pomagaj, da ne bo novih Teharij, grobišč, ki so požrla vase kdo ve koliko podobnih mož in žena, ki niso imeli niti možnosti, da odrastejo v pričevalce. Petrov oče je preživel človeški pekel, se rešil in nadaljeval življenje v Argentini. Kdo ve koliko podobnih semen bi danes še zorelo, če bi imeli možnost živeti, priložnost začeti. Tako pa nam ostane le spoznanje, da bi bila naša dežela veliko lepša in boljša, če bi ljudje takrat ne umirali, če bi jim ne bilo treba bežati …

 

Danes se mi je zazdelo, da sem končno spoznal odkod navdušenje pokojnega Andreja Žigona – Aleluje, ki je vse svoje vandranje in delo, vsako svojo kitico posvečal Slovenski vasi, delu Petra Opeke. Spomnil sem se, kako sem ob smrti papeža Janeza Pavla II. poslušal o klicih množice: »Santo subito!« Danes sem začutil kaj so imeli v mislih. Prepričan sem, da smo bili ob svetniku. Ali v svojem življenju sploh lahko narediš še več, kot je doslej storil on? Se lahko bolj žrtvuješ, si lahko bolj skromen in med ljudmi, lahko še bolj zaupaš v Boga? Res mislim, da ne. Na vsakem koraku so ob njem otroci in odrasli, ki bi mu radi segli v roko, se mu zahvalili, ki bi se radi dotaknili njegove obleke. Vedno si vzame čas za najbolj skromnega in umazanega. Kadarkoli, vsak trenutek. Pravijo, da je strog, zelo načelen in do skrajnosti pravičen.

 

Ko smo bili danes po sveti maši povabljeni na kosilo, je v novo zgrajeni dvorani gostil tudi tisoč tistih, ki najbolj potrebujejo pomoč v obliki skodelice riža. Sedeli so po hodnikih, sobah, tudi v jedilnici, v kateri je bila slavnostno pogrnjena miza za njegove najožje sodelavce in goste iz Evrope. Polna je bila hvaležnosti in dokazov, da so dela usmiljenja tudi danes lahko aktualna. Morda jih le nočemo videti!

 

Veseli smo, da nam je uspelo pripraviti molitev z blagoslovom Petra Opeke, v kateri smo prosili za vse misijonarje in se zahvalili za delo in svetel zgled današnjega slavljenca. Neposredno smo jo prenašali iz dvorane, v kateri je nagovoril svoje sodelavce in se jim zahvalil za prisotnost in delo. Ni pozabil na Slovenijo in dobre ljudi, ki zagotavljajo riž za tisoče družin. Vsak dan, že vrsto let! Potrudimo se, da tudi mi ne bomo pozabili nanj in na ostale misijonarje. Da ne bomo pozabili na tiste, za katere se razdajajo. Priložnost za to bo že v soboto, 17. oktobra, v Hali Tivoli. Srečajmo se z misijonarjem, ki nam ima toliko ponuditi, ogromno povedati. Res smo lahko iskreno ponosni nanj!

 

Velikan duha je, človek, ki mu v polnosti uspeva živeti Evangelij. Njegov trud in uspeh bosta večno zapisana v knjigi del, ki presegajo človeške napore. Vedno, četudi Obama in podobni do konca sveta pobirajo Nobelove nagrade za mir. Prepričan sem, da Petra čaka veliko večje plačilo. Ne sme in ne more biti drugače, saj o njem odloča pravični sodnik, ki dobro plačuje!

 

P.S. Kakšen nepozaben dan! Ogled nogometne tekme na stadionu, ki so ga pomagali zgraditi tudi Slovenci, je bil, v družbi nogometaša Petra Opeke, neverjeten sklep srečanja. Pravi, da še vedno natančno izvaja proste strele z roba kazenskega prostora, da je uspešen tja do dobrih dvajset metrov od gola. Pa naj bo z levo ali desno nogo! Redkost v nogometnem svetu. Ja, gospod Opeka je pač redkost! V kakršnem koli svetu. Redkost, ki vrača upanje v ta čudni svet!

Full story »

Sobota, dan, ki je odbrzel mimo v ambulantnem vozilu Akamasoe (Bogu hvala, le kot potniki smo se vozili, ne kot bolniki). Sobota, dan, ki smo ga preživeli na poti. 650 kilometrov, 16 ur! Ja, ceste tukaj so pač drugačne, za izračun potovalnega časa ali povprečne hitrosti, je potrebna drugačna formula, kot pri nas. Nimaš kaj! Janez Krmelj nas tolaži, da je to, kar smo doživeli doslej, v primerjavi s tistim, kar nas čaka prihodnji teden, avtocesta … Tudi Peter Opeka pravi, da je tukaj hudo, a na jugu je svet povsem drugačen, čas se je tam menda še precej prej ustavil. Bomo videli.

 

Se spomnite, kako so pred leti odgovorni za zdravje in rekreacijo oblepili Slovenijo s sloganom »Slovenija teče«? Od takrat ob mnogih rekreativcih, ki tekajo po naših cestah in pločnikih, pomislim na to. Slovenija teče. Madagaskar pa hodi! Ko se začne daniti, so ceste polne ljudi. Staro in mlado prav nič krmežljavo stoji ob cesti, hodi v vse smeri, prenaša kar želite in predvsem prodaja kar pridela. Mango, banane, korenje, solato, meso, sadje in zelenjavo vseh vrst.

 

Ob šestih zjutraj smo kupili nekaj domačega sadja za Akamaso. Od družine z enajstimi otroki. Ne vem, če je najstarejše dekle štelo 15 let. Mislim, da ne. Vsi so sedeli ob cesti, na njej je bil razgrnjen njihov pridelek, v vrečki, ki jo je držala mama, pa nekaj denarja, ki so ga že zaslužili. Ob šestih zjutraj, vseh trinajst! Zdaj si pa predstavljajte našo mularijo, ki bi jo budili v soboto ob šestih. No, za kak izlet ne rečem, pa še v tem primeru bi jih »slišali«. Halo, a ne veš, da je sobota … Tukaj pa fantje in dekleta z zoro začnejo nov dan. Morda tudi zato, ker ga končajo z mrakom, ki nastopi kar zgodaj. Ni televizije, ni brezžičnega interneta, ne elektronskih igric. Avtomobilska pnevmatika, količek ali dva, pa gremo! Noč pač vzame veselje.

 

Prav je imel Izidor, ko se je vprašal: »Smo tule na koncu ali na začetku sveta?« Malo pozneje smo srečali skupino mladih mož, ki je branila svoje naselje. Uf, kot prizor iz filma, »poglavar« atletske postave je bil ovit v klasično pisano afriško ruto, z doma kovano sulico v roki. Janez pravi, da bi jo še kako znal uporabiti, če bi bilo kaj narobe. Spet njegov dodatek: boste videli na jugu … Fant, le kaj nas, poleg dela z oddajniki in radijsko postajo, še čaka! Tam imajo komarji malarijo, ljudje pa bolezni, ki jih tu zgoraj ne poznajo, tam živijo še mnogi plemenski tabuji, poti nimajo mostov, čarovniki in vrači imajo moč odločati o usodi drugih, veliki ščurki imajo krila, drobni črvički pa željo zariniti se v tvoje prste na nogi ...

 

Pa lépo? Nekaj vem, ljudje imajo misijonarje, ki se nerazumno zavzeto trudijo zanje. Sprašujem se koliko poguma, kakšna vera, koliko vztrajnosti in ljubezni, ki ne čaka (in najpogosteje niti ne prejme) povračila, je potrebnih za to, da pustiš svoj svet za seboj in greš! Ne znaš jezika, ne poznaš običajev, niti približno ne veš kaj te v resnici čaka … in vztrajaš desetletja. Četudi ti zabadajo nož v hrbet, mečejo polena pod noge, nalagajo bremena, ki jih komaj nosiš! Joj, samo še kdaj naj mi kdorkoli reče, da so misijonarji nepotrebni, da ni nobene potrebe, da ljudem v svetu vsiljujemo naš pogled na življenje, da so srečni brez nas, da ne potrebujejo Boga, ki ga nosi beli človek! Že doslej nisem bil tiho, zdaj pa bom z vsem kar doživljam, pričeval o pogumu misijonarjev, njihovi brezpogojni ljubezni, trpljenju, ki ga darujejo za to, da bi tukajšnji človek živel človeka vredno življenje, da bi spoznal kaj ga vodi v osebni propad, pogosto tudi v veliko prerano smrt! Rešitelji so, prinašalci upanja, možje in žene, ki bi jih potrebovala tudi naša dežela. O, ja!

 

Če sem včeraj razmišljal, da so prav vsi s katerimi smo se srečali, prijazni in dobrovoljni, moram danes trditev čisto malo popraviti. Ko smo lačni dospeli v kar veliko mesto ob poti, sem s svoje klopi v vozilu in skozi priprto okno fotografiral svet, ki se je primerno počasi premikal mimo mene. Pisani prizori otrok, otovorjenih z marsičem, prodajalci, ki so se z zelenjavo na glavi vračali s tržnice, taksisti s kolesi, zaradi perila, ki ga sušijo, afriško pisane hiše, do skrajnih meja nabutani kombiji, ki služijo namesto avtobusov, zanimiva uniforma policista … Opa! Opa! Ja, zanimiva uniforma policista, ki je, ko sem pritisnil na sprožilec, spremenil izraz na obrazu, iz dokaj prijaznega policaja, postal živa mora vseh prekrškarjev, nadrejeni, ki si ga ne želiš.

 

Nisem prepričan, a rezultati kažejo, da je policist postavil svetovni rekord v hitri hoji s piskanjem na piščalko. Ulica se je ustavila, vrvež utihnil, črne oči mimoidočih so zrle v naš kombi. Pardon, vame! Ali pa se je le meni zdelo tako. Janez je prav prijazno vprašal sopotnike: »Mislite, da piska nam?« Khm, se je oglasilo zadaj (tam nekje, kjer sem sedel jaz). Skesano, kot pred štiridesetimi leti očetu, ki je iskal krivca za razbito steklo, sem izdavil: »Pardon, fotografiral sem ga! Nisem vedel da … » Kaj bi nadaljeval, tovrstni dodatki so ponavadi brez pomena. Nisem še dokončal, brezzobi policist z zanimivo uniformo (pišuka, res je bila lepa), je že srepo gledal vame, ki sem po otroško zardel, iskal najbolj prijazen nasmeh in z nedotaknjeno nedolžnim izrazom na obrazu gledal vanj.

 

Predstavljam si, da je gospod žandar videl drugačnega Cefizlja: zanj je tam zadaj sedel zanemarjen dedec blizu štiridesetih (kaj morem, kosmata brada me pač pomladi), ki se že nekaj časa ni pošteno stuširal, v majici, ki je že nekaj dni ni preoblekel, in s pištolo v roki, ki je nekaj trenutkov prej merila vanj! Ni bila le pištola, bil je pravi kanon, mislim - Canon! Ob razbojniku je ležal gospod Šček, podobnega opisa, okoli njiju pa kup torb, spalnih vreč in mlada domačinka. Šment, ta zorni kot je bil res precej zoprn za dobra pogajalska izhodišča. Pištolo bi lahko oporekal, a ne znam francosko, kaj šele malgaško. Doslej se znam zahvaliti, prijazno pozdraviti, reči, da je karkoli že pa res lepo … A nič od naštetega ni bilo primerno za mojega biriča. Pa tudi pozabil sem. Vse!

 

Možak mi je najprej zapel litanije, da na Madagaskarju to ni dovoljeno, z roko segal v kombi in želel fotoaparat. Čakaj, čakaj, no! Saj bom izbrisal, poglejte, gospod policist. 1, 2, 3, vas že ni! Na kartici je en posnetek manj (mah, pa tako lep je bil) … Bo? Ne, ni šlo! Stopi naprej do voznika, se razburja, ne da prav nič na besede naše Honorine. Spet do mene, spet enako zoprn prepoteni pogled, spet tisti edini zob desno zgoraj! Vam povem, čudoviti kadri za film o težavah popotnikov, ki jih zajamejo v daljni deželi, denimo, tik pred džavljansko vojno in jih obsodijo kdo ve česa. Nobenega odvetnika, nobenih pravic … Pardon, malo me je zaneslo, a vsaj v blogu sem lahko super junak, a ne? Ne! Bil sem super bedak, od katerega je varuh zakona, prav teatralno in glasno, zahteval potni list! Naša spremljevalka nam je pozneje dejala, da potnega lista nikoli in nikdar ne smemo izročiti tukajšnjim policistom. Da gre pogosto za pijano nerazsodne gospode, ki bi radi vsaj kak droben košček tako uveljavljene korupcije. Denar je iskal, pravilo o nedovoljenem fotografiranju si je izmislil, mi pa kar nismo hoteli predlagati rešitve. Ne, misijonar in njegovi prijatelji ne podkupujemo. O, ne, to pa ne! Mi bežimo … Janez je pritisnil na plin in lepo mirno odpeljal naprej. Uniforma nas je hotela obrniti, poslati kdo ve kam, mi pa tako lačni! »Joj, tako mi kruli v želodcu, zdaj nas pa heca še ta pijani merjasec!« je rekla sicer vedno prijazno mirna Honorine. In vesel sem bil, da ni mislila name.

 

Ko smo se pozneje srečali z njenimi sorodniki, Petrom Opeko in ostalimi, so v pol smehu takoj predvidevali, da je bil gospod policist, kako se že reče, rahlo alkoholiziran in željan nadaljevanja akcije. Ja, pajade, tokrat ne, gospod miličnik! Mojster ni vedel, da je za volanom misijonar, fotograf pa super junak! Mislim, super … Pustimo to! Dogodek je sprožil rahlo debato o tem, da morda res ni primerno fotografirati kar vseh počez, da je prav vprašati ljudi, ki bi jih rad ovekovečil, da gre za vsiljivost, neke vrsto krajo … Vem, ampak, če je imel pa tako nobel gvant. Grešnik sem trdno sklenil, da se bom poboljšal, pospravil aparat v torbico in rekel: zgodbo za blog pa le imam! Bolje to, kot kazen, da o fotografskem nauku sploh ne govorim. Izidorjev je bil.

 

Oprostite, fotografije lepe obleke, zariplega obraza in svetovnega rekorda v hitri hoji s piščalko, vam, žal, ne morem pokazati. Res sem jo izbrisal, bučman! Če bi vedel, da bo Janez potegnil …

 

Še aktualni pogled na uro: ob zadnjem stavku bo točno polnoč in četrt. Izidor ureja fotografije, Marko posluša posnetek intervjuja, jaz pa končujem zapis in vam sporočam, da bomo jutri praznovali s Petrom Opeko. Štirideset let duhovništva. Joj, kako se veselim! Poročam, brez skrbi. Drž'te se!

 

 

Full story »

Sedim v jedilnici škofije Morundava, zrem v palme, ki se poigravajo v rahlem vetru, ki tule, ob obali, skrbi, da je vročina znosna. V gosti krošnji drevesa, ki mu niti približno ne vem imena, prepeva jata ptic, ki se oglaša drugače od tistih, ki se pri nas počasi pripravljajo na pot proti jugu. Vse zveni drugače, jezik Malgašev nas včasih spominja na portugalščino, drugič na albanščino, pogosto pa zveni kot slovenščina, ki jo prav zdajle uporabljata Marko in Izidor, ki se trudita poslati prispevke in fotografije v Ljubljano. Zdi se nam, da so glasovi, ki jih mi zapisujemo s strešicami, podobno pogosto posejani v njihove stavke, kot v našem jeziku.

 

Z jeziki je pač vedno križ. Zanimivo je srečevati ljudi, ki se prijazno smejijo in ti želijo nekaj sporočiti, ti pa razumeš le prvo polovico, nasmeh! In z njim tako razkošno strežejo na Madagaskarju. Tudi, ko jih s fotoaparatom zmotiš pri njihovem delu, igri, pogovoru, ko imaš občutek, da siliš v njihov svet in se počutiš kot trapasti turist, ki na vsak način želi priti do fotke, podobne tistim v reviji National Geografic, se prijazno smejijo. Otroci skočijo v »pozor«, pozirajo in radovedno čakajo, če jim boš pokazal fotografijo na aparatu. Vanj smo včeraj in danes pospravili kar nekaj podob nastajajočega centra Akamasoa, nad katerim bdijo Pedro Opeka in njegovi sodelavci. Šoli, v kateri lovi znanje 120 otrok iz okoliških naselij, dograjujejo prostore in upajo, da bodo čimprej lahko začeli tudi zidavo porodnišnice, ki bi tukaj rešila različne skrbi.

 

Za razliko od mnogih drugih dežel, tukaj še nismo doživeli, da bi kdorkoli z odprto dlanjo, narejenim trpečim izrazom in željo po prosjačenju, silil vate. Na prometnih ulicah ni vsiljivih prodajalcev, ki bi te radi čimbolj oskubili, tudi beračev nismo srečali. Doslej si nisem znal predstavljati, kaj so mi, v mnogih pogovorih, pripovedovali misijonarji, ki so navdušeno govorili o radostnih ljudeh, sreči, ki ni povezana z materialnim in dobro voljo tukajšnjega človeka. Zdaj jo spoznavamo, zdi se nam pristna in iščemo način, kako bi recept zanjo prenesli v naše mrke kraje.

 

Honorine in Veronique, ki sta v dneh na poti z nami, sta živi dokaz, da je razlog za dobro voljo lahko tudi drobna dogodivščina, kak bežen spomin ali prijetna napaka, ki jo, nevede in v iskreni želji, da bi se približal sogovorniku, naredi radijski voditelj iz daljne Slovenije. Takole je bilo: sinoči nam je uspelo nekaj nemogočega. Iz kraja, ki je brez električne napeljave, odmaknjen od svetlega sveta, smo, z nekaj težavami, pa vendar, izpeljali radijski misijonski most. Matjaž v ljubljanskem studiu, mi v malgaški poltemi.

 

Pogovor v živo, glasba iz Ljubljane, lepa malgaška pesem in Morondave, zgodbe misijonarja in naši vtisi … Matjaž se je pridno pripravil, stkal pozdrave v malgaščini in se našima sogovornicama prav prijazno zahvalil. V njunem jeziku … Trije popotni radijski mušketirji smo začudeno poslušali sodelavca, s kakšno lahkoto govori malgaško. Matjaž, car! Gospa in gospodična na drugi strani mize sta po njegovih besedah pokazali razkošno lepo belino zob, ogromen nasmeh in se zadržano tresli. Ko smo umaknili mikrofon, sta planili v smeh. Misijonar Janez ni prav veliko zaostajal za njima … Naš začuden pogled je zahteval odgovor! In? Matjaževa zahvala: »Hvala lepa!« je menda zvenela prijazno, razumeti pa je bilo: »O, imate pa lepo koruzo!« Ja, drugačen naglas, ponovljen zlog, pa smo tam, kjer ni muh. Nič ne de, je pa koruza;) In na Madagaskarju bi bili ob rižu verjetno veseli tudi polente, na katero je morda mislil naš sodelavec. Zapomnili sta si hecno napako in se danes nekajkrat nasmejali nehotenemu koruzniškemu zdrsu. Matjaž, hvala!

 

Ko smo danes znova prišli v mesto, nas je prijazno sprejel tukajšnji škof. Pogovarjali smo se s kanadskim misijonarjem, ki je pohvalil njegovo delo na področju šolstva in zdravstva. Res imaš občutek, da malgaška Cerkev, predvsem prek misijonarjev, opravlja dela, ki so v razvitem svetu domena države in njenih vzvodov, tukaj pa … Drugačen svet! Hvaležni smo bili za kosilo v škofijski jedilnici in dostop do interneta, ki smo ga dobili za posladek. Toliko, da smo pripravili prispevka za naše javljanje in informativno oddajo. Veseli smo, da smo povezani z domovino, navdušen je tudi misijonar, ki pridno dobiva sporočila iz Slovenije. Dobroti, slišati je, uspešno dajemo glas in veseli smo, da je tako.

 

V bližini Morondave je znamenita avenija še bolj znamenitih dreves baobab. Gre za mogočno nenavadna drevesa, ki jih najdemo na različnih delih sveta, vrsta ki je tu pa, kot večina tukajšnjega rastlinskega in živalskega sveta, živi in uspeva le na tem otoku. Narodni park je obiskana točka tukajšnjega dela Madagaskarja, pogled na drevesa je res čudovito lep, posebej, če ti je dan ob sončnem zahodu. Pravijo, da je pogled na baobabe najpogosteje fotografirana podoba otoka. Drevesce zraste do 25 metrov visoko, do 11 metrov v širino, najstarejše naj bi štelo 3000 let. Kaj vse je že videlo! Malgaši pravijo, da je baobab nekaj zoprnega zakuhal, pa so ga duhovi obrnili narobe, pravijo mu korenine neba, njegove plodove in lubje pa uporabljajo v različne namene.

 

Zaspali bomo s podobo mogočnih dreves, smrčali intenzivno in hitro, saj pred četrto zjutraj znova krenemo na pot proti Antananarivu in Akamasoi. Spoznavamo, da nam različni dnevi na Madagaskarju prinašajo podobna spoznanja: doma imamo veliko preveč nepotrebnih reči, premalo se pogovarjamo, veliko premalo smejimo, preveč kompliciramo … Ko bi ne bilo prenosnih telefončkov, vseh motilcev naše pozornosti, bi se pogovarjali, posvečali prijateljem, družini. Kot Malgaši! Ko bi ne bilo računalnikov, elektronike … Bi se ne mogli oglašati! Zato: po pameti, ljudje, po pameti;) Ja, po pameti, Jure! Bodi dovolj, lahko noč iz Morondave. Mhm, pisanje sem začel opoldne, končal ob srečanju z novim dnem. Zato zdaj grem! Aja, nekaj pa moram dodati: ko bi slišali modrosti Izidorja in Marka, ko nas ruka v avtomobilu, ko skupaj opazujemo ta svet. Fant, to bi bil blog, to … Jutri dodam več njunih modrosti, obljubim!

Full story »

Ste vedeli, da ima Madagaskar tudi morje? Seveda, za otok gre, velik otok. Torej: morje. Danes, v četrtek, smo ga spoznali. Pravzaprav smo že prenočili v bližini Mozambiškega kanala, a ponoči je vsaka celina lahko Mozambik in vsako morje črno. Podnevi pa se obala pokaže v vsej svoji razkošnosti, morje z močjo valov in domačini s prijaznim nasmehom ob doma izdelanih čolnih. Oprostite, morje mi je najprej prišlo na misel, dan pa se je začel na celini.

 

Dobro smo se odpočili. V sobi, ki smo jo delili radijci, ni bilo pretirano glasnega smrčanja, komarji so spoštovali našo željo in se umaknili, celo lokalna pasja potepuha sta lajež odnesla na drug konec mesta. Sicer pa nas vse omenjeno niti ne bi prav pretirano motilo, pot v Morondravo nam je dala vetra … Zjutraj smo vzpostavili spletni stik s svetom, pošiljali fotografije in pripravljali ostalo gradivo, s katerim se oglašamo iz dneva v dan. Naslednja postojanka: Radio Fanasina, postaja tukajšnje škofije. Ogledali smo si radijske prostore, preverili kako je s povezavami, antenami, studijsko in ostalo opremo. Ta je bila pred leti dobavljena in zmontirana s strani istih mož, kot na radiu, ki smo mu prišli v pomoč in domuje na drugi strani otoka. Marko in Izidor sta izvedela kar ju je zanimalo, sam sem videl, da program lahko nastaja tudi v precej bolj skromnih razmerah od naših. Marko se je posvečal opremi in podrobnostim, ki bi bile lahko drugačne, bolje nastavljene, Izidor je plezal do anten, jaz pa sem poslušal program. Niso govorili, studio je bil prazen, glasbena lestvica dolga. Pravijo, da vrtijo v glavnem malgaško glasbo, kljub temu pa je v času našega obiska pela Beyonce, na predvajanje pa čakali One Direction. Ja, svet je pač kljub razlikam res velika globalna vas.

 

Škofija ima na svojem posestvu velike bazene, v katerih pridelujejo spirulin. Podjetje, ki skrbi za pridelavo te pomembne sestavine za prehranske dodatke (upam, da ne brcam preveč v temo) zaposluje štirideset ljudi, ki ročno skrbijo za vse, kar je potrebno; od nadzorovanja rasti alg, njihovo »obiranje«, sušenje in končno predelavo. Ko smo želeli vstopiti in si ogledati bazene, nas je prijazno pričakal varnostnik in nam razložil, da smo pred vrati karantene. Opa, resna stvar. Seveda, farmacija! Spraševali smo se le, če bacili in podobne nadloge staro leseno ograjo tudi razumejo kot nepremostljivo oviro. Naj bo tako ali drugače, dobili smo dovoljenje in si ogledali vse omenjeno. Alge, ki jih naberejo, sušijo v električnih pečeh, nato pa jih v različnih oblikah pripravljajo za prodajo. Zanimiv je bil pogled na gospo v sobi, ki ji pravijo laboratorij in je ročno polnila kapsule. Ja, predse je nastavila kakih trideset polovičk kapsul, natresla vanje zeleni prah in nato vsako posebej zaprla. Zato: če se vam kapsule v lekarni zdijo pretirano drage … Halo, ročno so sestavljene, napolnjene z ljubeznijo in skrbno mislijo na uporabnika. Pravijo, da podjetje predstavlja pomemben delež v razvoju škofije.

 

Posušene alge, ki smo jih okusili, so bile dodatek bananam, ki predstavljajo pomemben del naših obrokov. Prima so! Zdijo se nam boljšega okusa, kot tiste, ki jih kupujemo doma. Drobne, zelene in jako sladke. Predvsem so primerne za prehrano na poti. Saj veste: zaužiješ jih lahko brez priprave, hranljivega imajo menda dovolj v sebi, pa še previdno je zavita vsaka posebej. Za prehrano v daljnih deželah je to pač pomembno. Skušamo biti primerno previdni pri vsem, kar zaužijemo, težko bo, če nas zvije kaj trebušno zoprnega. Tisti, ki so našo pot že izkusili, pravijo, da nam iskanje stranišč in brskanje za papirjem ne uide, a o tem morda v katerem poznejših zapisov. Upamo pa, da se takih tem sploh ne bomo lotili …

 

Popoldne smo se približali obali, začudeno zrli v »afriške rikše«, kolesarje, ki v posebnih prikolicah vozijo potnike. Nenavadno se mi je zdelo, da kolesarji taksisti prevažajo majhne otroke s torbami. Ja, v šolo jih vozijo. Gospodiči, kaj? V večjih mestih je, pravi Janez, moč videti velike razlike med redkimi premožnimi in revno večino. Pravi, da s poštenim delom na Madagaskarju ne moreš do premoženja. Tisti, ki domujejo v lepših hišah in imajo več pod palcem, so skoraj gotovo povezani s politiko, umazani s korupcijo, ki je na otoku velika težava. Znana zgodba? O globalnih rečeh sem že modroval, a ne?

 

 

Ob široki in dolgi peščeni obali je počitniška hiša Akamasoe, ki je zrno iz katerega raste nov center tega upanja za revnega človeka. V načrtih je porodnišnica, zaenkrat pa hiša, v kateri bomo preživeli noč s četrtka na petek, služi kot počitniški dom za otroke, družine in sodelavce Akamasoe. Zanjo skrbi hišnik, čigar otroci razigrano tekajo naokoli, zrejo v Izidorjev fotoaparat in telefon. Pokazal jim je sneg, utrinek s smučarije. Janez pravi, da tukajšnjim otrokom težko razloži kaj sploh je sneg, Izidorja pa nanj že ves čas spominjajo bele sipine, ki razkošno lepšajo obalo.

 

Skočili smo v Indijski ocean, se nekajkrat vrgli v velike valove in, priznamo, kratko kopanje razumeli tudi kot tuširanje. Skrb za osebno higieno, saj veste. Še ena od tem, ki bi si zaslužila posebno poglavje. Bogu hvala za osvežilne robčke in razkužilo za roke!

 

Danes smo okusili tudi hrano, ki jo je pripravila naša spremljevalka. Prijazna je bila z našimi navadami, nobenih nenavadnih začimb ali pekočih dodatkov. Krompir, pripravljen drugače kot doma, meso, za katerega upamo, da je bilo goveje, paradižnik in banana. Zdajle, za večerjo, pa smo poskusili juho iz sladkega krompirja. Izidor pravi, da je bil to pravzaprav krompirjev kompot. Res, zeleno obarvana juha s koščki krompirja, sladka kot precej sladkan kompot. Nenavadno, okus, ki potrebuje nekaj časa, da ga sprejmeš.

 

Kako? Zakaj upamo, da je bila govedina? Včeraj nam je Pedro Opeka povedal, da mu vseskozi kradejo mačke z dvorišča …

Full story »