Sobota, dan, ki je odbrzel mimo v ambulantnem vozilu Akamasoe (Bogu hvala, le kot potniki smo se vozili, ne kot bolniki). Sobota, dan, ki smo ga preživeli na poti. 650 kilometrov, 16 ur! Ja, ceste tukaj so pač drugačne, za izračun potovalnega časa ali povprečne hitrosti, je potrebna drugačna formula, kot pri nas. Nimaš kaj! Janez Krmelj nas tolaži, da je to, kar smo doživeli doslej, v primerjavi s tistim, kar nas čaka prihodnji teden, avtocesta … Tudi Peter Opeka pravi, da je tukaj hudo, a na jugu je svet povsem drugačen, čas se je tam menda še precej prej ustavil. Bomo videli.

Se spomnite, kako so pred leti odgovorni za zdravje in rekreacijo oblepili Slovenijo s sloganom »Slovenija teče«? Od takrat ob mnogih rekreativcih, ki tekajo po naših cestah in pločnikih, pomislim na to. Slovenija teče. Madagaskar pa hodi! Ko se začne daniti, so ceste polne ljudi. Staro in mlado prav nič krmežljavo stoji ob cesti, hodi v vse smeri, prenaša kar želite in predvsem prodaja kar pridela. Mango, banane, korenje, solato, meso, sadje in zelenjavo vseh vrst.

Ob šestih zjutraj smo kupili nekaj domačega sadja za Akamaso. Od družine z enajstimi otroki. Ne vem, če je najstarejše dekle štelo 15 let. Mislim, da ne. Vsi so sedeli ob cesti, na njej je bil razgrnjen njihov pridelek, v vrečki, ki jo je držala mama, pa nekaj denarja, ki so ga že zaslužili. Ob šestih zjutraj, vseh trinajst! Zdaj si pa predstavljajte našo mularijo, ki bi jo budili v soboto ob šestih. No, za kak izlet ne rečem, pa še v tem primeru bi jih »slišali«. Halo, a ne veš, da je sobota … Tukaj pa fantje in dekleta z zoro začnejo nov dan. Morda tudi zato, ker ga končajo z mrakom, ki nastopi kar zgodaj. Ni televizije, ni brezžičnega interneta, ne elektronskih igric. Avtomobilska pnevmatika, količek ali dva, pa gremo! Noč pač vzame veselje.

Prav je imel Izidor, ko se je vprašal: »Smo tule na koncu ali na začetku sveta?« Malo pozneje smo srečali skupino mladih mož, ki je branila svoje naselje. Uf, kot prizor iz filma, »poglavar« atletske postave je bil ovit v klasično pisano afriško ruto, z doma kovano sulico v roki. Janez pravi, da bi jo še kako znal uporabiti, če bi bilo kaj narobe. Spet njegov dodatek: boste videli na jugu … Fant, le kaj nas, poleg dela z oddajniki in radijsko postajo, še čaka! Tam imajo komarji malarijo, ljudje pa bolezni, ki jih tu zgoraj ne poznajo, tam živijo še mnogi plemenski tabuji, poti nimajo mostov, čarovniki in vrači imajo moč odločati o usodi drugih, veliki ščurki imajo krila, drobni črvički pa željo zariniti se v tvoje prste na nogi ...

Pa lépo? Nekaj vem, ljudje imajo misijonarje, ki se nerazumno zavzeto trudijo zanje. Sprašujem se koliko poguma, kakšna vera, koliko vztrajnosti in ljubezni, ki ne čaka (in najpogosteje niti ne prejme) povračila, je potrebnih za to, da pustiš svoj svet za seboj in greš! Ne znaš jezika, ne poznaš običajev, niti približno ne veš kaj te v resnici čaka … in vztrajaš desetletja. Četudi ti zabadajo nož v hrbet, mečejo polena pod noge, nalagajo bremena, ki jih komaj nosiš! Joj, samo še kdaj naj mi kdorkoli reče, da so misijonarji nepotrebni, da ni nobene potrebe, da ljudem v svetu vsiljujemo naš pogled na življenje, da so srečni brez nas, da ne potrebujejo Boga, ki ga nosi beli človek! Že doslej nisem bil tiho, zdaj pa bom z vsem kar doživljam, pričeval o pogumu misijonarjev, njihovi brezpogojni ljubezni, trpljenju, ki ga darujejo za to, da bi tukajšnji človek živel človeka vredno življenje, da bi spoznal kaj ga vodi v osebni propad, pogosto tudi v veliko prerano smrt! Rešitelji so, prinašalci upanja, možje in žene, ki bi jih potrebovala tudi naša dežela. O, ja!

Če sem včeraj razmišljal, da so prav vsi s katerimi smo se srečali, prijazni in dobrovoljni, moram danes trditev čisto malo popraviti. Ko smo lačni dospeli v kar veliko mesto ob poti, sem s svoje klopi v vozilu in skozi priprto okno fotografiral svet, ki se je primerno počasi premikal mimo mene. Pisani prizori otrok, otovorjenih z marsičem, prodajalci, ki so se z zelenjavo na glavi vračali s tržnice, taksisti s kolesi, zaradi perila, ki ga sušijo, afriško pisane hiše, do skrajnih meja nabutani kombiji, ki služijo namesto avtobusov, zanimiva uniforma policista … Opa! Opa! Ja, zanimiva uniforma policista, ki je, ko sem pritisnil na sprožilec, spremenil izraz na obrazu, iz dokaj prijaznega policaja, postal živa mora vseh prekrškarjev, nadrejeni, ki si ga ne želiš.

Nisem prepričan, a rezultati kažejo, da je policist postavil svetovni rekord v hitri hoji s piskanjem na piščalko. Ulica se je ustavila, vrvež utihnil, črne oči mimoidočih so zrle v naš kombi. Pardon, vame! Ali pa se je le meni zdelo tako. Janez je prav prijazno vprašal sopotnike: »Mislite, da piska nam?« Khm, se je oglasilo zadaj (tam nekje, kjer sem sedel jaz). Skesano, kot pred štiridesetimi leti očetu, ki je iskal krivca za razbito steklo, sem izdavil: »Pardon, fotografiral sem ga! Nisem vedel da … » Kaj bi nadaljeval, tovrstni dodatki so ponavadi brez pomena. Nisem še dokončal, brezzobi policist z zanimivo uniformo (pišuka, res je bila lepa), je že srepo gledal vame, ki sem po otroško zardel, iskal najbolj prijazen nasmeh in z nedotaknjeno nedolžnim izrazom na obrazu gledal vanj.

Predstavljam si, da je gospod žandar videl drugačnega Cefizlja: zanj je tam zadaj sedel zanemarjen dedec blizu štiridesetih (kaj morem, kosmata brada me pač pomladi), ki se že nekaj časa ni pošteno stuširal, v majici, ki je že nekaj dni ni preoblekel, in s pištolo v roki, ki je nekaj trenutkov prej merila vanj! Ni bila le pištola, bil je pravi kanon, mislim - Canon! Ob razbojniku je ležal gospod Šček, podobnega opisa, okoli njiju pa kup torb, spalnih vreč in mlada domačinka. Šment, ta zorni kot je bil res precej zoprn za dobra pogajalska izhodišča. Pištolo bi lahko oporekal, a ne znam francosko, kaj šele malgaško. Doslej se znam zahvaliti, prijazno pozdraviti, reči, da je karkoli že pa res lepo … A nič od naštetega ni bilo primerno za mojega biriča. Pa tudi pozabil sem. Vse!

Možak mi je najprej zapel litanije, da na Madagaskarju to ni dovoljeno, z roko segal v kombi in želel fotoaparat. Čakaj, čakaj, no! Saj bom izbrisal, poglejte, gospod policist. 1, 2, 3, vas že ni! Na kartici je en posnetek manj (mah, pa tako lep je bil) … Bo? Ne, ni šlo! Stopi naprej do voznika, se razburja, ne da prav nič na besede naše Honorine. Spet do mene, spet enako zoprn prepoteni pogled, spet tisti edini zob desno zgoraj! Vam povem, čudoviti kadri za film o težavah popotnikov, ki jih zajamejo v daljni deželi, denimo, tik pred džavljansko vojno in jih obsodijo kdo ve česa. Nobenega odvetnika, nobenih pravic … Pardon, malo me je zaneslo, a vsaj v blogu sem lahko super junak, a ne? Ne! Bil sem super bedak, od katerega je varuh zakona, prav teatralno in glasno, zahteval potni list! Naša spremljevalka nam je pozneje dejala, da potnega lista nikoli in nikdar ne smemo izročiti tukajšnjim policistom. Da gre pogosto za pijano nerazsodne gospode, ki bi radi vsaj kak droben košček tako uveljavljene korupcije. Denar je iskal, pravilo o nedovoljenem fotografiranju si je izmislil, mi pa kar nismo hoteli predlagati rešitve. Ne, misijonar in njegovi prijatelji ne podkupujemo. O, ne, to pa ne! Mi bežimo … Janez je pritisnil na plin in lepo mirno odpeljal naprej. Uniforma nas je hotela obrniti, poslati kdo ve kam, mi pa tako lačni! »Joj, tako mi kruli v želodcu, zdaj nas pa heca še ta pijani merjasec!« je rekla sicer vedno prijazno mirna Honorine. In vesel sem bil, da ni mislila name.

Ko smo se pozneje srečali z njenimi sorodniki, Petrom Opeko in ostalimi, so v pol smehu takoj predvidevali, da je bil gospod policist, kako se že reče, rahlo alkoholiziran in željan nadaljevanja akcije. Ja, pajade, tokrat ne, gospod miličnik! Mojster ni vedel, da je za volanom misijonar, fotograf pa super junak! Mislim, super … Pustimo to! Dogodek je sprožil rahlo debato o tem, da morda res ni primerno fotografirati kar vseh počez, da je prav vprašati ljudi, ki bi jih rad ovekovečil, da gre za vsiljivost, neke vrsto krajo … Vem, ampak, če je imel pa tako nobel gvant. Grešnik sem trdno sklenil, da se bom poboljšal, pospravil aparat v torbico in rekel: zgodbo za blog pa le imam! Bolje to, kot kazen, da o fotografskem nauku sploh ne govorim. Izidorjev je bil.

Oprostite, fotografije lepe obleke, zariplega obraza in svetovnega rekorda v hitri hoji s piščalko, vam, žal, ne morem pokazati. Res sem jo izbrisal, bučman! Če bi vedel, da bo Janez potegnil …

Še aktualni pogled na uro: ob zadnjem stavku bo točno polnoč in četrt. Izidor ureja fotografije, Marko posluša posnetek intervjuja, jaz pa končujem zapis in vam sporočam, da bomo jutri praznovali s Petrom Opeko. Štirideset let duhovništva. Joj, kako se veselim! Poročam, brez skrbi. Drž'te se!