Sedim v jedilnici škofije Morundava, zrem v palme, ki se poigravajo v rahlem vetru, ki tule, ob obali, skrbi, da je vročina znosna. V gosti krošnji drevesa, ki mu niti približno ne vem imena, prepeva jata ptic, ki se oglaša drugače od tistih, ki se pri nas počasi pripravljajo na pot proti jugu. Vse zveni drugače, jezik Malgašev nas včasih spominja na portugalščino, drugič na albanščino, pogosto pa zveni kot slovenščina, ki jo prav zdajle uporabljata Marko in Izidor, ki se trudita poslati prispevke in fotografije v Ljubljano. Zdi se nam, da so glasovi, ki jih mi zapisujemo s strešicami, podobno pogosto posejani v njihove stavke, kot v našem jeziku.

Z jeziki je pač vedno križ. Zanimivo je srečevati ljudi, ki se prijazno smejijo in ti želijo nekaj sporočiti, ti pa razumeš le prvo polovico, nasmeh! In z njim tako razkošno strežejo na Madagaskarju. Tudi, ko jih s fotoaparatom zmotiš pri njihovem delu, igri, pogovoru, ko imaš občutek, da siliš v njihov svet in se počutiš kot trapasti turist, ki na vsak način želi priti do fotke, podobne tistim v reviji National Geografic, se prijazno smejijo. Otroci skočijo v »pozor«, pozirajo in radovedno čakajo, če jim boš pokazal fotografijo na aparatu. Vanj smo včeraj in danes pospravili kar nekaj podob nastajajočega centra Akamasoa, nad katerim bdijo Pedro Opeka in njegovi sodelavci. Šoli, v kateri lovi znanje 120 otrok iz okoliških naselij, dograjujejo prostore in upajo, da bodo čimprej lahko začeli tudi zidavo porodnišnice, ki bi tukaj rešila različne skrbi.

Za razliko od mnogih drugih dežel, tukaj še nismo doživeli, da bi kdorkoli z odprto dlanjo, narejenim trpečim izrazom in željo po prosjačenju, silil vate. Na prometnih ulicah ni vsiljivih prodajalcev, ki bi te radi čimbolj oskubili, tudi beračev nismo srečali. Doslej si nisem znal predstavljati, kaj so mi, v mnogih pogovorih, pripovedovali misijonarji, ki so navdušeno govorili o radostnih ljudeh, sreči, ki ni povezana z materialnim in dobro voljo tukajšnjega človeka. Zdaj jo spoznavamo, zdi se nam pristna in iščemo način, kako bi recept zanjo prenesli v naše mrke kraje.

Honorine in Veronique, ki sta v dneh na poti z nami, sta živi dokaz, da je razlog za dobro voljo lahko tudi drobna dogodivščina, kak bežen spomin ali prijetna napaka, ki jo, nevede in v iskreni želji, da bi se približal sogovorniku, naredi radijski voditelj iz daljne Slovenije. Takole je bilo: sinoči nam je uspelo nekaj nemogočega. Iz kraja, ki je brez električne napeljave, odmaknjen od svetlega sveta, smo, z nekaj težavami, pa vendar, izpeljali radijski misijonski most. Matjaž v ljubljanskem studiu, mi v malgaški poltemi.

Pogovor v živo, glasba iz Ljubljane, lepa malgaška pesem in Morondave, zgodbe misijonarja in naši vtisi … Matjaž se je pridno pripravil, stkal pozdrave v malgaščini in se našima sogovornicama prav prijazno zahvalil. V njunem jeziku … Trije popotni radijski mušketirji smo začudeno poslušali sodelavca, s kakšno lahkoto govori malgaško. Matjaž, car! Gospa in gospodična na drugi strani mize sta po njegovih besedah pokazali razkošno lepo belino zob, ogromen nasmeh in se zadržano tresli. Ko smo umaknili mikrofon, sta planili v smeh. Misijonar Janez ni prav veliko zaostajal za njima … Naš začuden pogled je zahteval odgovor! In? Matjaževa zahvala: »Hvala lepa!« je menda zvenela prijazno, razumeti pa je bilo: »O, imate pa lepo koruzo!« Ja, drugačen naglas, ponovljen zlog, pa smo tam, kjer ni muh. Nič ne de, je pa koruza;) In na Madagaskarju bi bili ob rižu verjetno veseli tudi polente, na katero je morda mislil naš sodelavec. Zapomnili sta si hecno napako in se danes nekajkrat nasmejali nehotenemu koruzniškemu zdrsu. Matjaž, hvala!

Ko smo danes znova prišli v mesto, nas je prijazno sprejel tukajšnji škof. Pogovarjali smo se s kanadskim misijonarjem, ki je pohvalil njegovo delo na področju šolstva in zdravstva. Res imaš občutek, da malgaška Cerkev, predvsem prek misijonarjev, opravlja dela, ki so v razvitem svetu domena države in njenih vzvodov, tukaj pa … Drugačen svet! Hvaležni smo bili za kosilo v škofijski jedilnici in dostop do interneta, ki smo ga dobili za posladek. Toliko, da smo pripravili prispevka za naše javljanje in informativno oddajo. Veseli smo, da smo povezani z domovino, navdušen je tudi misijonar, ki pridno dobiva sporočila iz Slovenije. Dobroti, slišati je, uspešno dajemo glas in veseli smo, da je tako.

V bližini Morondave je znamenita avenija še bolj znamenitih dreves baobab. Gre za mogočno nenavadna drevesa, ki jih najdemo na različnih delih sveta, vrsta ki je tu pa, kot večina tukajšnjega rastlinskega in živalskega sveta, živi in uspeva le na tem otoku. Narodni park je obiskana točka tukajšnjega dela Madagaskarja, pogled na drevesa je res čudovito lep, posebej, če ti je dan ob sončnem zahodu. Pravijo, da je pogled na baobabe najpogosteje fotografirana podoba otoka. Drevesce zraste do 25 metrov visoko, do 11 metrov v širino, najstarejše naj bi štelo 3000 let. Kaj vse je že videlo! Malgaši pravijo, da je baobab nekaj zoprnega zakuhal, pa so ga duhovi obrnili narobe, pravijo mu korenine neba, njegove plodove in lubje pa uporabljajo v različne namene.

Zaspali bomo s podobo mogočnih dreves, smrčali intenzivno in hitro, saj pred četrto zjutraj znova krenemo na pot proti Antananarivu in Akamasoi. Spoznavamo, da nam različni dnevi na Madagaskarju prinašajo podobna spoznanja: doma imamo veliko preveč nepotrebnih reči, premalo se pogovarjamo, veliko premalo smejimo, preveč kompliciramo … Ko bi ne bilo prenosnih telefončkov, vseh motilcev naše pozornosti, bi se pogovarjali, posvečali prijateljem, družini. Kot Malgaši! Ko bi ne bilo računalnikov, elektronike … Bi se ne mogli oglašati! Zato: po pameti, ljudje, po pameti;) Ja, po pameti, Jure! Bodi dovolj, lahko noč iz Morondave. Mhm, pisanje sem začel opoldne, končal ob srečanju z novim dnem. Zato zdaj grem! Aja, nekaj pa moram dodati: ko bi slišali modrosti Izidorja in Marka, ko nas ruka v avtomobilu, ko skupaj opazujemo ta svet. Fant, to bi bil blog, to … Jutri dodam več njunih modrosti, obljubim!