Po službeno divjem tednu, nekaj delovnih urah viška, smo jo z Vokalno skupino KRILA v soboto mahnili v Frankfurt. Martin Krpan, ki je lani obiskal ta del nemške dežele, nas je priporočil, duhovnik Martin Retelj mu je zaupal in povabili so nas, naj s pesmijo ozaljšamo praznovanje kulturnega praznika.

Z veseljem! Krilaške poti imamo vedno radi, posebej v tuje kraje. In dobro, da smo vabilu prikimali. Za nami je krasen konec tedna, poln prepevanja, smeha, srečevanj. Z drugimi in med seboj, kar se nam zdi še posebej veliko vredno. Smo namreč trdna skupina prijateljev, ki ji več pomeni nasmeh sopevca, kot odstotna točka na pevskem tekmovanju. No, pri naštevanju dogodivščin ne smemo pozabiti na vožnjo in kilometre. Bilo jih je nekaj manj kot 1800. Sneženih, oblačnih, meglenih, sončnih, hitro tekočih, v gnečo ujetih ... Pa vendar lepih in, hvala Bogu, srečno prevoženih.

Toliko, kot tokrat, že dolgo nismo peli. Preizkusili smo akustiko različno pomembnih cerkva, lepih trgov, Oplovih kombijev (Avtotehna Vis, hvala!), hotelskih prostorov, dvorane Poljakov ... Peli smo podnevi, zvečer in ponoči. Pri tleh in na vrhu stavb (kjer je nastala nočna fotka):

Resnici na ljubo - dnevna fotografija je s telefonom lepša (nekoliko). Nastala je na obhodu mesta. Pod prijaznim in strokovnim vodstvom gostitelja:

Gospod Retelj dobro pozna zgodovino, predvsem pa srčni utrip Slovencev, ki živijo in delajo (predvsem pa penzionirajo) v njegovi "fari", ki je večja od Slovenije:

Spali smo v hostlu, ki je bil tik ob reki. Mostovi so bili blizu. Na njih smo srečevali pevsko konkurenco. V Nemčiji Vokalna skupina Krila na vajah (ali nastopu - kdo bi vedel) izgleda takole. P.S. hrbet kaže dirigentka;)

Pred Frankfurtom smo obiskali rojakinjo Jano, ki nam je prijazno razkazala Mainz. Pod lepim oknom z zelenimi polkni smo ji zapeli pesem in si ogledali univerzitetno mesto. Lepe trge ima, cerkve in hiše. Tole je pa frankfurtsko:

Aja, peli smo naključnemu občinstvu na ulicah, pa tudi "živini vseh sort":

Frankfurt je dal pomemben dokaz, da je tudi naš najboljhklasikinagnjenbas podlegel čarom frajtonarce;)

Vsi pa smo podlegli mini hrenovkam in maksi klobasam. Ja, das ist Frakfurt am Main, natűrlich;) Peli smo kuhar'cam! Zaslužile so, gospe.

Tako, zadovoljni smo bili vsi. Tudi blagajničarka Urša. Ta je zanjo. Krila predstavljajo trden temelj evru, denarci bdijo nad nami!

Res, imeli smo vse. No, manjkala je naša šefi Mojca, pa jo je Peter lepo nadomeščal. Mojca, prihodnjič pa ... Z Bleda je, posebej k Olgi, prišel Zaki, domači, ki so ostali doma, pa so tako ali tako ves čas hodili z nami. Posebej, ko smo pod noč iskali odprte trgovine, tekali po Outletu in se čudili nad igračami v Kinderlandu.

Frankfurt 2010 nam bo ostal v najlepšem spominu. Res, smrčanja, kak glavo ali grlobol bomo pozabili, nasmejanih Tomažev iz Jarš pa ne tako hitro. "Pišuka, s'm upravu s temule blogam k't afna z jabukam!" Še pridemo, če bomo le zdravi. Tudi tisti, ki pijemo oranžado ... Prešeren, hvala!