Pred službo popoldne smo doma izvedli delovno akcijo, saj v ponedeljek odvažajo kosovni material. Stare odslužene omare, pokvarjen pralni stroj, nekaj krame, ki jo pač vsako gospodinjstvo pridela med letom, se je znašlo na mestu, označenem za odvoz. Letos je bilo kosovnih odpadkov več kot običajno, kajti svakinja prenavlja spodnjo etažo hiše. Optimistično sem presodil, da bo vsega konec v dveh urah, pa se je samo s težjimi stvarmi zavleklo skoraj do odhoda v službo. Tisti ki so ostali, pa so pospravljali še dobršen del popoldneva. Krama, krama. Ljudje smo kot hrčki (vsaj nekateri). Stvari nam je škoda, čeprav jih več ne potrebujemo in potem jih samo odlagamo in prelagamo iz enega mesta na drugo, končno pa stare in zaprašene, zdaj že neuporabne stvari, vendarle končajo med smetmi...

Draga stvar pa so naši „smetiščarji“. Večinoma cigani, ki s kombiji krožijo po ulici med smetmi in iščejo staro železo in druge uporabne stvari. Presenetilo me je njihovo število in hitrost s katero možakar uspe hladilniku odviti kompresor in ga odvreči na kombi. Staro pomivalno korito se sploh ni dotaknilo tal, že je bilo varno pospravljeno. „Gospod, če imate še kaj železa, bomo pomagali!“ Prvi odpelje, že je tam drugi, pa tretji in tako bo do dneva, ko bodo delavci Snage, smeti končno odpeljali. Še bolj zanimivi pa so oni drugi kombiji, novi z oznakami kakšne blagovne znamke. Ti ne pobirajo smeti, ampak jih pripeljejo. Recimo kakšno staro zofo, pripelje kamionet z oznakami Rutarja. Seveda, če nekdo kupi nov kavč ima pravico zahtevati, da mu prodajalec starega odpelje. In tako se potem vozniki starih znebijo na kupih kosovnega materiala. Kup pred našo hišo tako še zdaleč ni samo naš. Je tudi od „smetiščarjev“, prevoznikov, naključnih sprehajalcev... Nekako smo povezani - s smetmi!

Na poti v Martjance, kjer sem imel srečanje z našo prekmursko ekipo, sem bil priča pravemu cestnemu dvoboju, dveh petelinov. Oba z mariborskimi registrskimi tablicami, sta na avtocesti nekje okoli Slovenske Bistrice testirala svoje živce in živce ostalih udeležencev v prometu. Bolj nervozni je vozil temno modrega Mondea, drugi tudi ne preveč ohlajen pa bež Hondo. Začelo se je tako, da se drugi ni dovolj hitro umaknil prvemu s prehitevalnega pasu, saj je bil na voznem tovornjak. Za Hondo vozeči Mondeo je najprej vklopil vso eliktrifikacijo na avtu in kar predstavljali smo si lahko sočni besednjak s katerim je pospremil svoje dejanje. Ko sta prehitela tovornjak in se je voznik Honde „le umaknil“, pa se je začelo. Najprej ga je Mondeo dohitel in ga vzporedno spremljal do naslednjega tovornjaka, da ga bo „blokiral pred tovornjakom, počasneta“! Zdaj se je razjezil oni v Hondi, ki je pospešil in ostro zavil pred Forda in spet prvi prehitel tovornjak na voznem pasu. Mondeo je hitro zavrl da ni prišlo do trčenja, potem pa vozil Hondi čisto za zadkom. Po tovornjaku, ga je v slogu formule ena prehitel in nato vozil pred njim na sredi cestišča, po obeh pasovih in vijugal. Dvakrat je celo sunkovito zavrl, da so se dvigali oblaki prahu. Tako sta se vročekrvna Štajerca pripeljala do tretjega prikoličarja, kjer bi se „bitka“ brzčas nadaljevala, a je voznik, očitno hitrejšega Mondea presodil, da je Hondi že dovolj posvetil in se je demonstrativno, na vso silo odpeljal naprej in drugega očitno nekaj bolj „prestrašenega“, pustil v koloni.

To so vsekakor bile minute za pravi moški ego. Čestitke v imenu vseh tistih, ki smo vozili zadaj in molili, naj se vendar nič ne zgodi. In potem se sprašujemo zakaj se na naših cestah ubije toliko ljudi? Natanko zato. Vsaj polovica jih umre zaradi objestnosti, napuha, slabih živcev..., najhuje je če umrejo tisti, ki so se samo ob napačnem trenutku znašli na nepravem mestu. In pokasirali... invalidnost, smrt. Jaz o tem zdajle lahko pišem, veliko pa je takih, ki tega ne morejo več prebrati.

Vreme se je danes vsaj toliko uneslo, da sem po štirinajstih dneh uspel pokositi pred hišo. Rad imam vonj sveže pokošene trave, zato se po opravljenem delu usedem na klop in še malo posedim. Vesel sem enakomerno »postrižene« travne pričeske. Odtenki zelene poplesujejo (mimogrede zelena je barva, katere največ odtenkov razloči človeško oko). Kljub prijetni utrujenosti ugotavljam, da je tudi tako opravilo lahko počitek. Počasi se spušča mrak in oglasi se množica žužkov, ki jih prej morda zaradi cestnega hrupa nisem slišal. Verjetno tudi pozoren nisem bil na to. Tako pa mi kratek oddih na klopi pred hišo ponuja pogled v drug svet. Svet, ki je sicer vedno tu, a ga ne opazim. Nanj nisem pozoren. Tako na nek način je in ga ni…

Opazim živahne mravlje, ki so si pod gugalnico začele postavljati domovanje. Dva kosa se lovita in očitno ne moreta dogovoriti, čigavo je ozemlje okoli naše hiše. Ko nekaj zašumi ob kompostu, kamor sem znosil pokošeno travo, opazim slepca, ki se je očitno udomačil na vrtu.
Svoj svet poln resnih problemov, političnih in gospodarskih tem, ki vplivajo globalno, si delimo z majhnimi bitji, ki so svetlobna leta od naših realnosti. Vsa ta bitja so zaposlena s svojimi majhnimi življenji. Ne vedo za naše gospodarske težave, novo gripo, cene bencina. In sprašujem se ali je njihov »mali svet« manj realen od našega?
Nekaj take drugačne obremenjenosti bi si želel v našem svetu.

Pol leta 2009 je že minilo. Stopili smo v drugo polovico. Čas je za mini inventuro. Moja prva ugotovitev je, kako hitro teče čas. Saj se še dobro spominjam Novega leta… Post z Veliko nočjo, kot da je bil prav pred kratkim. Prvomajski? Včeraj! In danes že konec junija. Dan se je »obesil«, jesen je na vidiku.
Nekje sem prebral, da je dojemanje časa pri človeku povezano tudi s frekvenco bitja srca. En utrip odraslemu človeku pomeni približno sekundo. To naj bi bilo naravno merjenje časa, ali občutek za čas, ki si ga pridobimo z leti. Otroku pa bije srce skoraj še enkrat hitreje kot odraslemu. Če mu v minuti srce bije, recimo okoli 120 krat, to pomeni, da mu »naravni« čas po zgornji analogiji »mineva počasneje«. Zato se otrokom čas večkrat »vleče«. Posebno v trenutkih, ko ni nekega intenzivnega dogajanja. Spomnimo se kakšnih dolgočasnih šolskih ur. Z leti pa se utrip srca upočasni in tudi naše dojemanje časa je obratno sorazmerno zgoraj opisanemu. Čas kar teče, tekamo od enega dela k drugemu, sestanki in vožnje si podajajo roke. Nikoli nam ni dolgčas.

Ne vem koliko ta teorija drži, v praksi pa ima kar nekaj potrditev (in tudi vprašajev). Zato danes razmišljam o tem koliko stvari iz »letnega plana« je že uspešno za menoj in koliko jih še čaka. Tehtam odločitve in rezultate, da bi decembra lahko uspešno pritekel v ciljno ravnino. Ugotavljam, da je življenje precej bolj kompleksno od letnih načrtov in tako je več odvisno od spleta okoliščin, kot pa od frekvence bitja mojega srca.

Navadno pravimo, da se takrat, ko nam zmanjka drugih tem, pogovarjamo o vremenu. Ampak v zadnjih dneh je vreme tako neobičajno, da si gotovo zasluži vsaj omembo. Tast in tašča sta bila pravkar na morju. »Morska klima je kar v redu, tudi dežuje ne kot v Ljubljani, ampak morje pa ni za kopanje…« To je njun komentar. Oprostite, ampak to za poletje (tako za meteorološko kot astronomsko) nikakor ni značilno. Na morju smo se znali kopati že 1. maja. Gotovo pa je bil junij že čisto poletni. Letos pa ne.
Danes zjutraj sem se mislil v službo odpeljati s kolesom. Vse me je minilo, ko sem odprl oči in se prebudil v dež… Spet dež. Kot že kakšnih deset dni. Kamorkoli se odpravljate s seboj vzemite dežnik, za vsak primer. V petek sem bil na pogrebu. Sonce je žgalo, kot mora v teh dneh. Ampak že ob sklepu maše zadušnice, se je proti Alpam sumljivo temnilo. Ni še minila dobra ura je že deževalo. Slavnostni piknik ob 40 letnici dveh prijateljev je tako mineval pod streho. Da ne omenjam oblačil našega najmlajšega, ki je svoje igrišče našel v največji blatni luži, poleg strehe. In tako bi lahko našteval še naprej. Vi bi mi bržčas pritrjevali s svojimi spomini.

Zakaj nas je zajel tak sibirski hlad? Nam tudi vreme kaj sporoča? Je človek s svojim neodgovornim ravnanjem res že prestopil Rubikon? Odgovori so različni. Tudi znotraj strok, ki se s tem ukvarjajo. Kot težko verjamem, da bi ravnanje enega posameznika lahko spremenilo globalno sliko onesnaženja, pa si vendarle mora vsak prizadevati, da začne pri sebi. Ne bomo spremenili soseda, če prej sami nismo poskusili pri sebi. Zato so ti deževni dnevi, ko nam ostaja čas, ki bi ga sicer preživeli na vrtu, ob urejanju gredic z zelenjavo ali košenju trate, dobrodošla možnost za razmislek o lastnih dejanjih. In sklepov se držite tudi po tem, ko bo spet odločneje posijalo sonce.