Vreme se je danes vsaj toliko uneslo, da sem po štirinajstih dneh uspel pokositi pred hišo. Rad imam vonj sveže pokošene trave, zato se po opravljenem delu usedem na klop in še malo posedim. Vesel sem enakomerno »postrižene« travne pričeske. Odtenki zelene poplesujejo (mimogrede zelena je barva, katere največ odtenkov razloči človeško oko). Kljub prijetni utrujenosti ugotavljam, da je tudi tako opravilo lahko počitek. Počasi se spušča mrak in oglasi se množica žužkov, ki jih prej morda zaradi cestnega hrupa nisem slišal. Verjetno tudi pozoren nisem bil na to. Tako pa mi kratek oddih na klopi pred hišo ponuja pogled v drug svet. Svet, ki je sicer vedno tu, a ga ne opazim. Nanj nisem pozoren. Tako na nek način je in ga ni…

Opazim živahne mravlje, ki so si pod gugalnico začele postavljati domovanje. Dva kosa se lovita in očitno ne moreta dogovoriti, čigavo je ozemlje okoli naše hiše. Ko nekaj zašumi ob kompostu, kamor sem znosil pokošeno travo, opazim slepca, ki se je očitno udomačil na vrtu.
Svoj svet poln resnih problemov, političnih in gospodarskih tem, ki vplivajo globalno, si delimo z majhnimi bitji, ki so svetlobna leta od naših realnosti. Vsa ta bitja so zaposlena s svojimi majhnimi življenji. Ne vedo za naše gospodarske težave, novo gripo, cene bencina. In sprašujem se ali je njihov »mali svet« manj realen od našega?
Nekaj take drugačne obremenjenosti bi si želel v našem svetu.