Pol leta 2009 je že minilo. Stopili smo v drugo polovico. Čas je za mini inventuro. Moja prva ugotovitev je, kako hitro teče čas. Saj se še dobro spominjam Novega leta… Post z Veliko nočjo, kot da je bil prav pred kratkim. Prvomajski? Včeraj! In danes že konec junija. Dan se je »obesil«, jesen je na vidiku.
Nekje sem prebral, da je dojemanje časa pri človeku povezano tudi s frekvenco bitja srca. En utrip odraslemu človeku pomeni približno sekundo. To naj bi bilo naravno merjenje časa, ali občutek za čas, ki si ga pridobimo z leti. Otroku pa bije srce skoraj še enkrat hitreje kot odraslemu. Če mu v minuti srce bije, recimo okoli 120 krat, to pomeni, da mu »naravni« čas po zgornji analogiji »mineva počasneje«. Zato se otrokom čas večkrat »vleče«. Posebno v trenutkih, ko ni nekega intenzivnega dogajanja. Spomnimo se kakšnih dolgočasnih šolskih ur. Z leti pa se utrip srca upočasni in tudi naše dojemanje časa je obratno sorazmerno zgoraj opisanemu. Čas kar teče, tekamo od enega dela k drugemu, sestanki in vožnje si podajajo roke. Nikoli nam ni dolgčas.

Ne vem koliko ta teorija drži, v praksi pa ima kar nekaj potrditev (in tudi vprašajev). Zato danes razmišljam o tem koliko stvari iz »letnega plana« je že uspešno za menoj in koliko jih še čaka. Tehtam odločitve in rezultate, da bi decembra lahko uspešno pritekel v ciljno ravnino. Ugotavljam, da je življenje precej bolj kompleksno od letnih načrtov in tako je več odvisno od spleta okoliščin, kot pa od frekvence bitja mojega srca.