Navadno pravimo, da se takrat, ko nam zmanjka drugih tem, pogovarjamo o vremenu. Ampak v zadnjih dneh je vreme tako neobičajno, da si gotovo zasluži vsaj omembo. Tast in tašča sta bila pravkar na morju. »Morska klima je kar v redu, tudi dežuje ne kot v Ljubljani, ampak morje pa ni za kopanje…« To je njun komentar. Oprostite, ampak to za poletje (tako za meteorološko kot astronomsko) nikakor ni značilno. Na morju smo se znali kopati že 1. maja. Gotovo pa je bil junij že čisto poletni. Letos pa ne.
Danes zjutraj sem se mislil v službo odpeljati s kolesom. Vse me je minilo, ko sem odprl oči in se prebudil v dež… Spet dež. Kot že kakšnih deset dni. Kamorkoli se odpravljate s seboj vzemite dežnik, za vsak primer. V petek sem bil na pogrebu. Sonce je žgalo, kot mora v teh dneh. Ampak že ob sklepu maše zadušnice, se je proti Alpam sumljivo temnilo. Ni še minila dobra ura je že deževalo. Slavnostni piknik ob 40 letnici dveh prijateljev je tako mineval pod streho. Da ne omenjam oblačil našega najmlajšega, ki je svoje igrišče našel v največji blatni luži, poleg strehe. In tako bi lahko našteval še naprej. Vi bi mi bržčas pritrjevali s svojimi spomini.

Zakaj nas je zajel tak sibirski hlad? Nam tudi vreme kaj sporoča? Je človek s svojim neodgovornim ravnanjem res že prestopil Rubikon? Odgovori so različni. Tudi znotraj strok, ki se s tem ukvarjajo. Kot težko verjamem, da bi ravnanje enega posameznika lahko spremenilo globalno sliko onesnaženja, pa si vendarle mora vsak prizadevati, da začne pri sebi. Ne bomo spremenili soseda, če prej sami nismo poskusili pri sebi. Zato so ti deževni dnevi, ko nam ostaja čas, ki bi ga sicer preživeli na vrtu, ob urejanju gredic z zelenjavo ali košenju trate, dobrodošla možnost za razmislek o lastnih dejanjih. In sklepov se držite tudi po tem, ko bo spet odločneje posijalo sonce.