Na poti v Martjance, kjer sem imel srečanje z našo prekmursko ekipo, sem bil priča pravemu cestnemu dvoboju, dveh petelinov. Oba z mariborskimi registrskimi tablicami, sta na avtocesti nekje okoli Slovenske Bistrice testirala svoje živce in živce ostalih udeležencev v prometu. Bolj nervozni je vozil temno modrega Mondea, drugi tudi ne preveč ohlajen pa bež Hondo. Začelo se je tako, da se drugi ni dovolj hitro umaknil prvemu s prehitevalnega pasu, saj je bil na voznem tovornjak. Za Hondo vozeči Mondeo je najprej vklopil vso eliktrifikacijo na avtu in kar predstavljali smo si lahko sočni besednjak s katerim je pospremil svoje dejanje. Ko sta prehitela tovornjak in se je voznik Honde „le umaknil“, pa se je začelo. Najprej ga je Mondeo dohitel in ga vzporedno spremljal do naslednjega tovornjaka, da ga bo „blokiral pred tovornjakom, počasneta“! Zdaj se je razjezil oni v Hondi, ki je pospešil in ostro zavil pred Forda in spet prvi prehitel tovornjak na voznem pasu. Mondeo je hitro zavrl da ni prišlo do trčenja, potem pa vozil Hondi čisto za zadkom. Po tovornjaku, ga je v slogu formule ena prehitel in nato vozil pred njim na sredi cestišča, po obeh pasovih in vijugal. Dvakrat je celo sunkovito zavrl, da so se dvigali oblaki prahu. Tako sta se vročekrvna Štajerca pripeljala do tretjega prikoličarja, kjer bi se „bitka“ brzčas nadaljevala, a je voznik, očitno hitrejšega Mondea presodil, da je Hondi že dovolj posvetil in se je demonstrativno, na vso silo odpeljal naprej in drugega očitno nekaj bolj „prestrašenega“, pustil v koloni.

To so vsekakor bile minute za pravi moški ego. Čestitke v imenu vseh tistih, ki smo vozili zadaj in molili, naj se vendar nič ne zgodi. In potem se sprašujemo zakaj se na naših cestah ubije toliko ljudi? Natanko zato. Vsaj polovica jih umre zaradi objestnosti, napuha, slabih živcev..., najhuje je če umrejo tisti, ki so se samo ob napačnem trenutku znašli na nepravem mestu. In pokasirali... invalidnost, smrt. Jaz o tem zdajle lahko pišem, veliko pa je takih, ki tega ne morejo več prebrati.