Pred službo popoldne smo doma izvedli delovno akcijo, saj v ponedeljek odvažajo kosovni material. Stare odslužene omare, pokvarjen pralni stroj, nekaj krame, ki jo pač vsako gospodinjstvo pridela med letom, se je znašlo na mestu, označenem za odvoz. Letos je bilo kosovnih odpadkov več kot običajno, kajti svakinja prenavlja spodnjo etažo hiše. Optimistično sem presodil, da bo vsega konec v dveh urah, pa se je samo s težjimi stvarmi zavleklo skoraj do odhoda v službo. Tisti ki so ostali, pa so pospravljali še dobršen del popoldneva. Krama, krama. Ljudje smo kot hrčki (vsaj nekateri). Stvari nam je škoda, čeprav jih več ne potrebujemo in potem jih samo odlagamo in prelagamo iz enega mesta na drugo, končno pa stare in zaprašene, zdaj že neuporabne stvari, vendarle končajo med smetmi...

Draga stvar pa so naši „smetiščarji“. Večinoma cigani, ki s kombiji krožijo po ulici med smetmi in iščejo staro železo in druge uporabne stvari. Presenetilo me je njihovo število in hitrost s katero možakar uspe hladilniku odviti kompresor in ga odvreči na kombi. Staro pomivalno korito se sploh ni dotaknilo tal, že je bilo varno pospravljeno. „Gospod, če imate še kaj železa, bomo pomagali!“ Prvi odpelje, že je tam drugi, pa tretji in tako bo do dneva, ko bodo delavci Snage, smeti končno odpeljali. Še bolj zanimivi pa so oni drugi kombiji, novi z oznakami kakšne blagovne znamke. Ti ne pobirajo smeti, ampak jih pripeljejo. Recimo kakšno staro zofo, pripelje kamionet z oznakami Rutarja. Seveda, če nekdo kupi nov kavč ima pravico zahtevati, da mu prodajalec starega odpelje. In tako se potem vozniki starih znebijo na kupih kosovnega materiala. Kup pred našo hišo tako še zdaleč ni samo naš. Je tudi od „smetiščarjev“, prevoznikov, naključnih sprehajalcev... Nekako smo povezani - s smetmi!