Evtanazija obvezna
Ker sem zadnjič pisal nekaj na to temo, naj tu dodam le še kratek razmislek, ki sem ga zasledil na spletu. O evtanaziji. Šlo je očitno za filmski projekt zavoda za sodobne umetnosti Aksioma Davideja Grassija in Antonia Caronia. V besedilu med drugim zasledim tudi tole:
"Zakon o evtanaziji bi preprosto moral upoštevati dejstvo, da obstajajo objektivni in ne subjektivni razlogi, ki nas privedejo do tega, da namesto življenja izberemo smrt: resnično neznosna bolečina, resnično ponižujoči življenjski pogoji ali pa gotovost, da bo smrt prišla kmalu in bo boleča. V teh primerih bi moralo biti dovoljeno, da nam strokovnjak, zdravnik, pomaga umreti na najboljši možen način – spokojno, v družbi sorodnikov in prijateljev. To pomeni tudi sama beseda eu-thanatos, "dobra smrt". Torej, kot prvo gre za vprašanje individualne svobode in kot drugo za humanitarno vprašanje. Gre za boj proti trpljenju. Toda Paul pravi, da ni ravno tako. Zakon, ki je v veljavi na Nizozemskem, je prav v imenu boja proti trpljenja legaliziral tudi pasivno oziroma nehoteno evtanazijo, ne le aktivno. Tako lahko zdravnik v okviru svoje odgovornosti pomaga umreti tudi neozdravljivo bolnim, ki za to sploh niso prosili: in ne le bolnikom v trajni komi, temveč tudi duševnim bolnikom in invalidom."
Vprašanje, ki se mi zastavlja je ali nismo na dobri poti, da pridemo do tega. Glede na število starejših v prihodnjih letih, ki se bo še povečalo. Začne se na mehek način, z dovoljeno evtanazijo. Vsak se lahko sam odloči. Potem o starejših odločajo sorodniki, na koncu pridemo do komisije, ki odloča o tem koga še pustiti pri življenju in komu predpisati »zadnji ukrep. V določenih primerih je dovolj, da je bolnik zelo star, da zdravnik lahko poseže. Podatki, ki mi jih je poslal, so vznemirljivi: približno polovica primerov evtanazije na Nizozemskem naj bi bila taka, nehotena. Neka raziskava iz leta 1990 celo navaja, da naj bi 0,8 % vseh smrti na Nizozemskem predstavljale evtanazije, izvedene brez zahteve pacienta."

Zato si je vedno treba prizadevati za življenje. Življenje je pravzaprav vse, kar imamo. Ostalo le posedujemo, za nek določen čas nam je dano v upravljanje.

Vsak slikar, ki ne slika iz terapevtskih vzgibov, ob naslikanem tudi razmišlja. Hodi na razstave, prebira literaturo, tudi v pogovorih s kolegi ustvarja teoretsko podstat svojim delom. Ta pot se je seveda začela že v mladosti, se nadaljevala v šoli vse tja do fakultete. Tam smo bili še posebej »oboroženi« s teorijo, imeli pa smo manj prakse in kilometrine. Z leti se večini zgodi, da se to obrne. Ostajajo izkušnje in praksa, manj pa je teoretičnih poglabljanj, analize nastalega. Seveda obstajajo tudi častne izjeme, ki jim gre vse priznanje.
Slikarji smo na nek način obsojeni na »samost«. Le kolonije so trenutki, ko lahko v skupini spet nekoliko podoživimo skupno ateljejsko delo. Sicer pa se skozi leto večinoma sami lotevamo projektov in problemov. Nikjer ne piše, da mora biti rešitev do katere smo prišli prava, najboljša, še celo dobra ne. Delo mora tudi odležati svoj čas, da se pokažejo razkoraki med teorijo in prakso.
V letih svojega slikarstva sem se skoraj v celoti zapisal sakralnemu slikarstvu in s tem podobi. Zanimivo, ker sem na fakulteti skoraj v celoti vztrajal pri abstrakciji. Nekaj pa je vendar skupno in povezuje: izbor kolorita. Še vedno pri slikanju uporabljam skoraj izključno le prvotne (primarne) in drugotne (sekundarne) barve. Vse kar gre naprej od tu, se mi zdi že na nek način »umazano«. Rjave barve skoraj ne uporabljam, pa čeprav je to barva zemlje, prav tako ne črne, ki jo skoraj vedno nadomeščam s temno modro oz vijolično.

Zakaj to pišem? Zato ker gre pač za zavestno odločitev, ki je plod teoretičnega razmisleka. Sem namreč mnenja, da slikarstvo nima funkcije odslikave vidnih realnosti, ampak je vedno transformacija vtisov tistega, ki slika. Zato je tisto, kar je na sliki tako zelo drugačno, od tistega kar nam kažejo oči. Na nek način je to potem nova realnost, preoblikovana in ponujena na novo.

Poznate tisto ljudsko pravljico, ki govori o tem, kako je nekoč kralj neke dežele ukazal, naj vse stare ljudi, za delo nezmožne, odpeljejo v gozd in tam pustijo umreti. Gre za zgodbo, ki nam pove, da se ljudje že dolgo zavedamo problema starosti, nekoristnosti in smrti. Kljub temu, da je beseda evtanazija v naši zavesti sorazmerno sveža, pa njene izpeljanke segajo globoko v človeško preteklost.
Zgodba se nadaljuje tako, da se mladenič, ki je imel svojega očeta tako rad, da ga ni hotel pustiti umreti v gozdu, upre temu ukazu. Uredil mu je prebivališče pod veliko vinsko kadjo, kamor mu je prinašal hrano in mu bil za družbo. In oče mu je pomagal s svojimi nasveti, da si je po treh preizkušnjah slednjič pridobil za ženo, celo hčerko prav tistega kralja, ki si je vzel pravico odločanja o življenju in smrti starih. Ob koncu ta celo spremeni svoj ukaz, ker ugotovi, koliko sta važni modrost in izkušnje.

Kako edukativno opravi ta, verjetno zelo stara, zgodba s problemom starosti in nekoristnosti. Ponuja nam modrost tudi za danes. Stare prav tako potrebujemo kot mlade. In mi? Ji verjamemo, ali razmišljamo v smeri evtanazije? Se zavedamo, da je prostovoljna evtanazija za tiste, ki zelo trpijo, le prvi korak na poti do obvezne evtanazije po nekem določenem letu starosti? Ampak o tem več drugič…

Ljudje imamo navado, da »predalčkamo«. To je na nek način naš obrambni mehanizem, da stvari uredimo in pospravimo. Žal to delamo tudi z ljudmi. Nekoga vidimo za nekaj trenutkov in glede na prvi vtis, si že ustvarimo mnenje o njem in ga uvrstimo nekam na nevidno lestvico. Pa je to prava sodba o njem? Se nismo morda o njem kje zmotili? Poznamo vsa dejstva? Priznam, da imam s tem težave, čeprav sem si že večkrat rekel, da bom deloval drugače. Na to me je nekoč opomnilo sledeče:

UVOD:
Med tednom gremo večkrat na sprehod v Mostec. Otroci se radi potepajo v hladu visokih dreves ljubljanskega »Centralnega parka«. Tam je tudi veliko otroško igrišče, ob njem gostilnica in le malo naprej skakalnice. Občasno se po makadamu, ki vodi do tega zbira kolikor toliko čistega ljubljanskega zraka, pripelje kakšen avtomobil, čeprav je dostop z avtomobili dovoljen le za dostavo ali pa do skakalnic, kamor otroke s težkimi skakalnimi smučmi na trening vozijo starši. Človek res ne razume, zakaj bi se nekdo do tega templja narave pripeljal in ne pripešačil, saj gre le za nekaj sto metrov. Kljub vsemu pešci vedno požiramo prah makadama… in si mislimo svoje (sodimo).
ZGODBA:
Verjetno sem bil po delu še vedno nekoliko v svojih mislih. Pred nas je zapeljal večji avto in ustavil pri otroškem igrišču. »Kaj res niso mogli peš, teh nekaj metrov?«, mi je ušlo tako glasno, da so me slišali tudi otroci. Vrata so se odprla in izstopil je starejši moški, ki je nato iz zadnjega sedeža pomagal… slepemu (verjetno sinu) invalidu. Prav pazljivo ga je pospremil do gugalnice, kjer se je sicer po postavi že odrasli sin, usedel in veselo zagugal. Oče pa se je usedel na klopco in ga potrpežljivo čakal.
Ugriznil sem se v ustnico…

Pred dnevi sem slišal v naši informativni oddaji, novico iz Rima, kjer je potekalo mednarodno srečanje narodnih komisij za duhovne poklice. Zelo zanimiva mi je bila beseda avstrijskega teologa, dekana teološke fakultete iz Dunaja Paula Zuhlenerja, ki je navzočim spregovoril o akutni temi krize duhovnih poklicev v Evropi. Iz sociološkega vidika je o problemu duhovnih poklicev razmišljal kot o problemu vizije, ki je Cerkev danes, podobno, kot v Stari zavezi duhovnik Heli in Samuel, ne prepoznata. Zato spita! Na nek način Cerkvi manjka notranje moči, da bi se prebudila in odgovorila na klic: »Govori Gospod, tvoj hlapec posluša.« Druga težava pa je po Zuhlenerjevem mnenju razklanost med modernim svetom in Cerkveno kulturo, ki je getoizirana in zato nezmožna dialoga.

To so vsekakor zelo drzne misli, ki kažejo, da se v Cerkvi resno sprašujemo, kje je naša pot in kako moramo odgovoriti na znamenja časov. Vprašanje je samo kako? Kljub vsemu je velik korak že to, da si nekdo od uglednih teologov upa na glas poudariti, da je treba bolj resno delati tudi na vizijah. Da je treba resno in jasno usmeriti krmilo naše ladje k Kristusu. In mu odgovoriti. Potem se bo tudi kriza duhovnih poklicev pokazala v drugačni luči.