Poznate tisto ljudsko pravljico, ki govori o tem, kako je nekoč kralj neke dežele ukazal, naj vse stare ljudi, za delo nezmožne, odpeljejo v gozd in tam pustijo umreti. Gre za zgodbo, ki nam pove, da se ljudje že dolgo zavedamo problema starosti, nekoristnosti in smrti. Kljub temu, da je beseda evtanazija v naši zavesti sorazmerno sveža, pa njene izpeljanke segajo globoko v človeško preteklost.
Zgodba se nadaljuje tako, da se mladenič, ki je imel svojega očeta tako rad, da ga ni hotel pustiti umreti v gozdu, upre temu ukazu. Uredil mu je prebivališče pod veliko vinsko kadjo, kamor mu je prinašal hrano in mu bil za družbo. In oče mu je pomagal s svojimi nasveti, da si je po treh preizkušnjah slednjič pridobil za ženo, celo hčerko prav tistega kralja, ki si je vzel pravico odločanja o življenju in smrti starih. Ob koncu ta celo spremeni svoj ukaz, ker ugotovi, koliko sta važni modrost in izkušnje.

Kako edukativno opravi ta, verjetno zelo stara, zgodba s problemom starosti in nekoristnosti. Ponuja nam modrost tudi za danes. Stare prav tako potrebujemo kot mlade. In mi? Ji verjamemo, ali razmišljamo v smeri evtanazije? Se zavedamo, da je prostovoljna evtanazija za tiste, ki zelo trpijo, le prvi korak na poti do obvezne evtanazije po nekem določenem letu starosti? Ampak o tem več drugič…