Ljudje imamo navado, da »predalčkamo«. To je na nek način naš obrambni mehanizem, da stvari uredimo in pospravimo. Žal to delamo tudi z ljudmi. Nekoga vidimo za nekaj trenutkov in glede na prvi vtis, si že ustvarimo mnenje o njem in ga uvrstimo nekam na nevidno lestvico. Pa je to prava sodba o njem? Se nismo morda o njem kje zmotili? Poznamo vsa dejstva? Priznam, da imam s tem težave, čeprav sem si že večkrat rekel, da bom deloval drugače. Na to me je nekoč opomnilo sledeče:

UVOD:
Med tednom gremo večkrat na sprehod v Mostec. Otroci se radi potepajo v hladu visokih dreves ljubljanskega »Centralnega parka«. Tam je tudi veliko otroško igrišče, ob njem gostilnica in le malo naprej skakalnice. Občasno se po makadamu, ki vodi do tega zbira kolikor toliko čistega ljubljanskega zraka, pripelje kakšen avtomobil, čeprav je dostop z avtomobili dovoljen le za dostavo ali pa do skakalnic, kamor otroke s težkimi skakalnimi smučmi na trening vozijo starši. Človek res ne razume, zakaj bi se nekdo do tega templja narave pripeljal in ne pripešačil, saj gre le za nekaj sto metrov. Kljub vsemu pešci vedno požiramo prah makadama… in si mislimo svoje (sodimo).
ZGODBA:
Verjetno sem bil po delu še vedno nekoliko v svojih mislih. Pred nas je zapeljal večji avto in ustavil pri otroškem igrišču. »Kaj res niso mogli peš, teh nekaj metrov?«, mi je ušlo tako glasno, da so me slišali tudi otroci. Vrata so se odprla in izstopil je starejši moški, ki je nato iz zadnjega sedeža pomagal… slepemu (verjetno sinu) invalidu. Prav pazljivo ga je pospremil do gugalnice, kjer se je sicer po postavi že odrasli sin, usedel in veselo zagugal. Oče pa se je usedel na klopco in ga potrpežljivo čakal.
Ugriznil sem se v ustnico…