Pred dnevi sem slišal v naši informativni oddaji, novico iz Rima, kjer je potekalo mednarodno srečanje narodnih komisij za duhovne poklice. Zelo zanimiva mi je bila beseda avstrijskega teologa, dekana teološke fakultete iz Dunaja Paula Zuhlenerja, ki je navzočim spregovoril o akutni temi krize duhovnih poklicev v Evropi. Iz sociološkega vidika je o problemu duhovnih poklicev razmišljal kot o problemu vizije, ki je Cerkev danes, podobno, kot v Stari zavezi duhovnik Heli in Samuel, ne prepoznata. Zato spita! Na nek način Cerkvi manjka notranje moči, da bi se prebudila in odgovorila na klic: »Govori Gospod, tvoj hlapec posluša.« Druga težava pa je po Zuhlenerjevem mnenju razklanost med modernim svetom in Cerkveno kulturo, ki je getoizirana in zato nezmožna dialoga.

To so vsekakor zelo drzne misli, ki kažejo, da se v Cerkvi resno sprašujemo, kje je naša pot in kako moramo odgovoriti na znamenja časov. Vprašanje je samo kako? Kljub vsemu je velik korak že to, da si nekdo od uglednih teologov upa na glas poudariti, da je treba bolj resno delati tudi na vizijah. Da je treba resno in jasno usmeriti krmilo naše ladje k Kristusu. In mu odgovoriti. Potem se bo tudi kriza duhovnih poklicev pokazala v drugačni luči.