Vsak slikar, ki ne slika iz terapevtskih vzgibov, ob naslikanem tudi razmišlja. Hodi na razstave, prebira literaturo, tudi v pogovorih s kolegi ustvarja teoretsko podstat svojim delom. Ta pot se je seveda začela že v mladosti, se nadaljevala v šoli vse tja do fakultete. Tam smo bili še posebej »oboroženi« s teorijo, imeli pa smo manj prakse in kilometrine. Z leti se večini zgodi, da se to obrne. Ostajajo izkušnje in praksa, manj pa je teoretičnih poglabljanj, analize nastalega. Seveda obstajajo tudi častne izjeme, ki jim gre vse priznanje.
Slikarji smo na nek način obsojeni na »samost«. Le kolonije so trenutki, ko lahko v skupini spet nekoliko podoživimo skupno ateljejsko delo. Sicer pa se skozi leto večinoma sami lotevamo projektov in problemov. Nikjer ne piše, da mora biti rešitev do katere smo prišli prava, najboljša, še celo dobra ne. Delo mora tudi odležati svoj čas, da se pokažejo razkoraki med teorijo in prakso.
V letih svojega slikarstva sem se skoraj v celoti zapisal sakralnemu slikarstvu in s tem podobi. Zanimivo, ker sem na fakulteti skoraj v celoti vztrajal pri abstrakciji. Nekaj pa je vendar skupno in povezuje: izbor kolorita. Še vedno pri slikanju uporabljam skoraj izključno le prvotne (primarne) in drugotne (sekundarne) barve. Vse kar gre naprej od tu, se mi zdi že na nek način »umazano«. Rjave barve skoraj ne uporabljam, pa čeprav je to barva zemlje, prav tako ne črne, ki jo skoraj vedno nadomeščam s temno modro oz vijolično.

Zakaj to pišem? Zato ker gre pač za zavestno odločitev, ki je plod teoretičnega razmisleka. Sem namreč mnenja, da slikarstvo nima funkcije odslikave vidnih realnosti, ampak je vedno transformacija vtisov tistega, ki slika. Zato je tisto, kar je na sliki tako zelo drugačno, od tistega kar nam kažejo oči. Na nek način je to potem nova realnost, preoblikovana in ponujena na novo.