Ker se ravno bliža pust in ker se ukvarjam s tole pesmico Vida Ambrožiča, jo skupaj z ilustracijo (ki še ni čisto dokončana) ponujam tudi vam:

Vid Ambrožič
PREKANJENI HUDIČ

Res, da je prebrisan vrag,
v pravljici pa slišim stari,
da ga tudi opehari,
kdor prebrisan je možak!

Nekoč je živel kmetič zvit,
je šel z vragom v »španovijo«,
da pridno mu pomagal bo
obdelati kmetijo,
če bo mu pol pridelka dal
od vsega, kar požene s tal.

Zmenila pa sta se tako:
kar spodaj je, njegovo bo;
kar zgoraj da rastlina,
bo kmetova lastnina.

Pšenico kmetič je vsejal,
ob žetvi klasje je pobral,
vrag bilje je populil –
od jeze je kar tulil!

A drugo leto reče vrag:
naj zgoraj bo vse moje,
a kar v zemlji zraslo bo,
pa naj bo letos tvoje.

A kmet posadil je krompir
in cimo je dobil hudir.
Kmet skopal je gomolje,
hudič je slabe volje;
pri Luciferju se zaklel,
da kmet ne bo ga v tretje ujel.

Razsrjen ves je bil hudič,
ob tla je z repom udaril:
»Zdaj, tretje leto kmetič moj,
ne boš me opeharil!
Tako bo letos – vedi:
kar zgoraj in kar spodaj bo,
bo moje; ti imel samo
boš, kar zraslo bo v sredi!

In kmet koruzo je vsejal,
na sredi storže je pobral,
a vragu pustil je stebla
in tretjič opeharil ga.

Pa pravijo gosposki škrici,
da kmet je velik teleban;
pa vendar vraga je prevaral,
pri njih mi tak primer ni znan!

Gorenja vas, 15. 1. 1953

Po dolgih letih odkar igralci pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani recitirajo njegove verze, se je letos ob tem sprožila tudi polemika. Ne o branju samem, ampak o stanju duha pri nas. Sprožil jo je igralec Tone Kuntner, pritrdilo pa mu je kar nekaj kolegov, ki sicer tradicionalno sodelujejo, letos pa jih ni bilo zraven.
Tone Kuntner se je odločil za selektivni »kulturni molk«. Zakaj? Našteva županovo odstranitev razstave o osamosvojitvi Slovenije na Ljubljanskem gradu pred leti, poimenovanje avenije po diktatorju Titu, predsednikovo odlikovanje vodji nekdanje tajne službe totalitarnega režima … "in še bi lahko našteval," pravi, "ker so vsa 'dobro premišljena' in ne slučajna - simbolična dejanja rehabilitacije totalitarne miselnosti, torej destrukcija demokratične slovenske države."
Pred tednom dni je bil z njim tudi pogovor v reviji Reporter. Pa si dovolim še nekaj citatov:
»Zdajšnja vladajoča elita (skupaj z ozadjem), ki je bila v usodnih dogodkih pred dvema desetletjema večinoma nasprotujoča ali zadržana, bi rada, čim bolj zabrisala meje tega zgodovinskega prehoda – iz totalitarizma v demokracijo, iz Jugoslavije v samostojno slovensko državo – ter zmanjšala zasluge junakov osamosvojitve, kajti zaveda se, da brez vrednot slovenske Pomladi, Slovenija nima prihodnosti. »
»Danes doživljamo paradoks in absurd, da totalitaristi učijo demokrate demokracije in da sistematični kršilci človekovih pravic na ves glas razglašajo človekove pravice. In jih seveda zahtevajo predvsem zase. To ni le absurdno, je tudi cinično.«

To so misli, ki udarijo in ki žal slikajo naš čas. Se globoko strinjam!

»Moja religija je vedno bila in bo ostala umetnost.«
Mateja Rebolj, plesalka in Prešernova nagrajenka
»Religija je zavest o obstoju Boga, nadnaravnih sil; vera, verovanje« (SSKJ).

Rad imam umetnost. Klasično in sodobno. Skušam jo dojemati kot presežek splošne kulture na različnih področjih na katerih ustvarja človek. Umetnost je torej nedvomno povezana s človekom, saj iz njega izhaja in je njemu tudi namenjena. Res pa je da, se umetnost (posebno v zadnjih sto letih) skuša izzviti iz vseh vrst kalupov in opredelitev. Tako išče in tipa tudi v smereh, kjer je bila sicer neprepoznana ali vsaj tuja. Ker je umetnost v svojem bistvu iskanje in preizkušanje, sta eksperiment in inovacija njena temelja. Tako si lahko za primer vzamemo literaturo, slikarstvo, glasbo, gledališče ali sodobni ples.
In zdaj k anahronizmu, ki ga je izrekla Mateja Rebolj: zanjo je umetnost religija!
Ko rečemo nekaj takega, se moramo zavedati, da s tem dejanja človeka, ki stojijo za imenom umetnost, pobožanstvimo. Delo slikarja v ateljeju primerjamo z Božjo službo, delo ki je nastalo, pa za predmet religioznega češčenja. In kdo torej zasede mesto Boga? Osebnega bitja, ki je svet ustvarilo, vanj položilo življenje, fizikalne zakone, modrost? Bog tudi odrešuje, kajti bistvo religije je odrešenje. Ali more umetnost človeka odrešiti? So Prešerna odrešile njegove Poezije? Vse to so kruta vprašanja, na katera pa je Prešernova nagrajenka, žal odgovorila napačno. Umetnost pač ne more biti predmet naše religije. Lahko je predmet občudovanja in posnemanja, lahko tudi zgražanja… Pobožanstvenja pa gotovo ne!

V teh dneh bo beseda kultura, ena večkrat izrečenih.

Beseda prihaja iz latinskega glagola „colere” s pomenom: obdelovati, gojiti, častiti. Iz tega se razvijeta besedi „cultura” kot gojenje, obdelovanje in „cultus” kot čaščenje. Rimski pesnik Vergilij je v svojih pesmih opeval preprosto kmečko delo in ga tako dvignil na raven, ki jo je antični čas sicer pripisoval samo človekovemu umskemu in duhovnemu prizadevanju. Filozof, govornik, odvetnik in politik Cicero je pojem kulture kot kmečkega obdelovanja v prispodobi prenesel na človekovo dušo - Filozofija je kultura duše. Tako sta Vergilij in Cicero ustvarila novo civilizacijsko in kulturno paradigmo Evrope, v okviru katere živimo še danes.
Umetnost pa je opredeljena kot skupek vseh dejavnosti človeka, ki niso neposredno povezane s preživetjem in razmnoževanjem in jih ne opredelimo kot znanost. Preko umetniških del človek po navadi izraža svoja čustva in svoje dojemanje okolice, odnos do sveta. Umetnost je na nek način korak naprej od kulture, saj govori o presežkih na različnih področjih tudi ne samo kulturnih.

Če naj bi si kultura izvorno prizadevala za večje spoštovanje do sebe, drugih in do naravnega okolja, za večjo dojemljivost lepote v naravi, človeka in njegovih tehničnih in umetniških izdelkov, potem se začne v sodobnosti pojavljati tudi upor do vsega tega. Tako večja rahločutnost in večja sočutnost do drugih ljudi in drugih bitij, ni več edini credo sodobne kulture in umetnosti.
Če je bila nekoč večja zmožnost čudenja in občudovanja (kot podlaga filozofije) še razumljena kot kakovost, to zdaj ni več edini aksiom.
Če je bil bolj izostren čut za skrivnost (kot podlaga duhovnosti in veri), še bil v biti nekaj pozitivnega, se zdaj pokažejo tudi drugačni pogledi.
Upor, eksperiment in provokacija postajajo sestavni del preverjanja kulture in umetnosti. S tem se novoveška raba pojma kultura, vse bolj oddaljuje tudi od krščanstva, ki je bilo dolga stoletja bogato zaledje za vse, kar je bilo povezano s pojmoma kultura in umetnost. In tu verjetno nastane tisti kratki stik med sodobno umetnostjo in krščanstvom, ki je v zadnjih desetletjih prišel tako daleč, da se mnogi sprašujejo, ali je sploh možna skupna pot, ali kako najti stik s trendi, ki so že nekaj svetlobnih let oddaljeni od časa, ko je bila t. i. krščanska kultura na višku?
Krščanstvo je dedič judovske, grške in rimske tradicije, sodobna kultura in z njo umetnost pa se je spremenila v zunanji večkrat brezduhovni akcionizem, ki svoje bistvo išče v uporu proti ustaljenemu. Tako je v nekaterih cerkvenih krogih navzoče prepričanje, da je sodobna umetnost preveč poplitvena ali ekscesna, da bi bila sploh vredna resnega zanimanja, zato bi stik z njo ne pomenil dodane vrednosti, temveč razvrednotenje lastnega bistva. Različne kulturne elite na »drugi strani« pa vidijo krščanstvo in kar se nanj navezuje, za bolj ali manj zaključeno epoho, od katere se je treba še naprej oddaljevati, če naj človek najde resnično nove pomene in smisle, kajti tam (znotraj Cerkve), naj bi se še naprej izgubljali v moraliziranju in pedagoških pristopih.
In publika? Občinstvo? Ugotovimo lahko, da se je obrnila drugam, proti bolj širokim (popularnim) in s tem manj elitnim oblikam umetnosti. In kam nas lahko pripelje slavljenje kulture, če smo sami brez kulture? To smo lahko videli na lanski podelitvi Prešernovih nagrad!

Bodi dovolj. To je le nekaj drobcev za premislek. Strinjanje ni potrebno, razmišljanje z lastno glavo pač... (Na sliki je slikarka Albina Nastran, pri "pisanju" ikone.)

Novica dneva je smrt znanega zdravnika, ki so ga doma raztrgali njegovi trije psi. Ob tem se nam lahko zastavi kar nekaj vprašanj na katera skušajo odgovarjati strokovnjaki, mediji, javnost… Tistim, ki pravijo, da »kdor nima rad živali, potem tudi ljudi ne more imeti rad«, naj povem, da je to strašno posploševanje, ki žali pamet povprečnega človeka. Namreč, so tudi ljudje, ki imajo živali raje kot ljudi. To tudi brez sramu pokažejo in povedo.
Mi imamo pred hišo pasje vadbišče, zato psa doma nimamo, že tako imamo lajanja zadosti. Vaditelji in ostali se navadno do mesta, kjer pse »vadijo«, pripeljejo z avtomobilom, tako da argument povezanosti lastnika psa z naravo in ekologijo, v tem primeru gladko odpade. Navadno je na vadbišču več psov in lastnikov, vaditeljev. Eden (pes) vadi na igralih, ostali pa so privezani na ograjo in lajajo. Lastniki vmes klepetajo in kadijo.
Nekateri se s psi pogovarjajo kot z otroki. Dobrikajo se jim, jih božajo in jim dopovedujejo. Z njimi ravnajo tako, da se vidi, kako jim tudi v resnici nadomeščajo otroke. Psi so namreč precej manj naporni (in cenejši) kot otroci. V trgovini jim kupiš konzervo, enkrat na dan jih odpelješ na sprehod in si opravil. Psa naučiš, da ti da taco, da sede in to je to! Ni ga potrebno voditi na klavir, se z njim učiti angleščine, plačevati položnic za šolsko prehrano… Kot se je pri nas drastično zmanjšalo število dojenčkov, tako se je povečalo število psov. Zanimivo ali ne? Pa sploh ne zamerim tistim, ki imajo hišo in pred njo vrt, pes je na kmetih predvsem čuvaj. Ampak kaj reči tistim, ki psa mučijo z življenjem v blokih? Pri vseh ljudeh v stolpnici, so ljudje danes tako osamljeni, da se najraje pogovarjajo s psom… pa kam gre naša družba?
Da ne bo pomote: psi niso prav nič krivi. V rokah brezvestnih in otopelih ljudi, so le sredstvo za zadovoljevanje najrazličnejših potreb in kompleksov. Psa v tem primeru ne gledajo kot živo bitje, ampak kot stvar. Dokler mi služi prav, potem spet v trgovino po drugega.
Kako daleč take stvari lahko pripeljejo, kaže tragični primer, ki se je zgodil. Od vsega je še najbolj spodbudno to, da jo je skupil tisti, ki je bil za pse objektivno odgovoren in ne kakšen naključni mimoidoči, kot se je že zgodilo pred leti.
In zdaj? Se bo kaj spremenilo? Bomo uzakonili, da ima lahko en lastnik le enega psa? Ali bo to preveliko poseganje v pravice posameznika? Morda pa bi uvedli davek na psa? Kar bi se nabralo iz tega davka, pa naj se nameni za mlade družine (tiste z otroki seveda)! Kajti le otroci bodo prihodnost (slovenske, evropske) družbe in ne psi…