V teh dneh bo beseda kultura, ena večkrat izrečenih.

Beseda prihaja iz latinskega glagola „colere” s pomenom: obdelovati, gojiti, častiti. Iz tega se razvijeta besedi „cultura” kot gojenje, obdelovanje in „cultus” kot čaščenje. Rimski pesnik Vergilij je v svojih pesmih opeval preprosto kmečko delo in ga tako dvignil na raven, ki jo je antični čas sicer pripisoval samo človekovemu umskemu in duhovnemu prizadevanju. Filozof, govornik, odvetnik in politik Cicero je pojem kulture kot kmečkega obdelovanja v prispodobi prenesel na človekovo dušo - Filozofija je kultura duše. Tako sta Vergilij in Cicero ustvarila novo civilizacijsko in kulturno paradigmo Evrope, v okviru katere živimo še danes.
Umetnost pa je opredeljena kot skupek vseh dejavnosti človeka, ki niso neposredno povezane s preživetjem in razmnoževanjem in jih ne opredelimo kot znanost. Preko umetniških del človek po navadi izraža svoja čustva in svoje dojemanje okolice, odnos do sveta. Umetnost je na nek način korak naprej od kulture, saj govori o presežkih na različnih področjih tudi ne samo kulturnih.

Če naj bi si kultura izvorno prizadevala za večje spoštovanje do sebe, drugih in do naravnega okolja, za večjo dojemljivost lepote v naravi, človeka in njegovih tehničnih in umetniških izdelkov, potem se začne v sodobnosti pojavljati tudi upor do vsega tega. Tako večja rahločutnost in večja sočutnost do drugih ljudi in drugih bitij, ni več edini credo sodobne kulture in umetnosti.
Če je bila nekoč večja zmožnost čudenja in občudovanja (kot podlaga filozofije) še razumljena kot kakovost, to zdaj ni več edini aksiom.
Če je bil bolj izostren čut za skrivnost (kot podlaga duhovnosti in veri), še bil v biti nekaj pozitivnega, se zdaj pokažejo tudi drugačni pogledi.
Upor, eksperiment in provokacija postajajo sestavni del preverjanja kulture in umetnosti. S tem se novoveška raba pojma kultura, vse bolj oddaljuje tudi od krščanstva, ki je bilo dolga stoletja bogato zaledje za vse, kar je bilo povezano s pojmoma kultura in umetnost. In tu verjetno nastane tisti kratki stik med sodobno umetnostjo in krščanstvom, ki je v zadnjih desetletjih prišel tako daleč, da se mnogi sprašujejo, ali je sploh možna skupna pot, ali kako najti stik s trendi, ki so že nekaj svetlobnih let oddaljeni od časa, ko je bila t. i. krščanska kultura na višku?
Krščanstvo je dedič judovske, grške in rimske tradicije, sodobna kultura in z njo umetnost pa se je spremenila v zunanji večkrat brezduhovni akcionizem, ki svoje bistvo išče v uporu proti ustaljenemu. Tako je v nekaterih cerkvenih krogih navzoče prepričanje, da je sodobna umetnost preveč poplitvena ali ekscesna, da bi bila sploh vredna resnega zanimanja, zato bi stik z njo ne pomenil dodane vrednosti, temveč razvrednotenje lastnega bistva. Različne kulturne elite na »drugi strani« pa vidijo krščanstvo in kar se nanj navezuje, za bolj ali manj zaključeno epoho, od katere se je treba še naprej oddaljevati, če naj človek najde resnično nove pomene in smisle, kajti tam (znotraj Cerkve), naj bi se še naprej izgubljali v moraliziranju in pedagoških pristopih.
In publika? Občinstvo? Ugotovimo lahko, da se je obrnila drugam, proti bolj širokim (popularnim) in s tem manj elitnim oblikam umetnosti. In kam nas lahko pripelje slavljenje kulture, če smo sami brez kulture? To smo lahko videli na lanski podelitvi Prešernovih nagrad!

Bodi dovolj. To je le nekaj drobcev za premislek. Strinjanje ni potrebno, razmišljanje z lastno glavo pač... (Na sliki je slikarka Albina Nastran, pri "pisanju" ikone.)