»Moja religija je vedno bila in bo ostala umetnost.«
Mateja Rebolj, plesalka in Prešernova nagrajenka
»Religija je zavest o obstoju Boga, nadnaravnih sil; vera, verovanje« (SSKJ).

Rad imam umetnost. Klasično in sodobno. Skušam jo dojemati kot presežek splošne kulture na različnih področjih na katerih ustvarja človek. Umetnost je torej nedvomno povezana s človekom, saj iz njega izhaja in je njemu tudi namenjena. Res pa je da, se umetnost (posebno v zadnjih sto letih) skuša izzviti iz vseh vrst kalupov in opredelitev. Tako išče in tipa tudi v smereh, kjer je bila sicer neprepoznana ali vsaj tuja. Ker je umetnost v svojem bistvu iskanje in preizkušanje, sta eksperiment in inovacija njena temelja. Tako si lahko za primer vzamemo literaturo, slikarstvo, glasbo, gledališče ali sodobni ples.
In zdaj k anahronizmu, ki ga je izrekla Mateja Rebolj: zanjo je umetnost religija!
Ko rečemo nekaj takega, se moramo zavedati, da s tem dejanja človeka, ki stojijo za imenom umetnost, pobožanstvimo. Delo slikarja v ateljeju primerjamo z Božjo službo, delo ki je nastalo, pa za predmet religioznega češčenja. In kdo torej zasede mesto Boga? Osebnega bitja, ki je svet ustvarilo, vanj položilo življenje, fizikalne zakone, modrost? Bog tudi odrešuje, kajti bistvo religije je odrešenje. Ali more umetnost človeka odrešiti? So Prešerna odrešile njegove Poezije? Vse to so kruta vprašanja, na katera pa je Prešernova nagrajenka, žal odgovorila napačno. Umetnost pač ne more biti predmet naše religije. Lahko je predmet občudovanja in posnemanja, lahko tudi zgražanja… Pobožanstvenja pa gotovo ne!