Včasih, takole na začetku poletja ugotoviš, da je veliko stvari, ki govorijo glasneje od dnevne politike. Ugotoviš, da je veliko več stvari, ki nas povezujejo, od tistih, ki nam postavljajo meje. Takrat se zazdi, da je bolje zapisati kakšno besedo manj in pustiti naj govori tišina.

Ali pa namesto nje poveš kaj nepričakovanega. Morda o vonju pokošene trave ali zrelih malinah, morda o kolesarskem izletu z otroki ali prekrasnem jurčku, ki si ga odkril na potepu po gozdu. Zakaj si ves čas levji delež naše pozornosti reže politika? Je človek res samo Homo politicus?

Pozna se, da se bliža čas dopusta, blagoslovljeni čas miru, ko nagovarja le drugačna okolica z množico vonjav in dražljajev. Dnevna rutina odide in čas je za drugačno potrošništvo, potrošništvo soljudi. Vsi prijazni sedimo okoli mize, govorimo o življenju od katerega smo pobegnili. Veliko se smejemo, včasih le strmimo v obzorje, tja kjer se stikata modrina morja in modrina neba…

V petek smo se v Novem mestu poslovili od frančiškana p. Felicijana Pevca. Polna cerkev in navzočnost velikega števila sobratov v duhovništvu je pričala o njegovi vlogi v krajevni Cerkvi. 62 let mu je odmeril njegov Stvarnik, kar v današnjem jeziku pomeni, kot je v pridigi ugotovil provincial p. Stane Zore, da je umrl mlad.

S p. Felicijanom sem se verjetno prvič srečal v Novi Štifti, kamor smo mladi hodili na duhovne vaje pa na smučanje pozimi. Kasneje me je že v Novem mestu nekoč naprosil za razstavo, ki sem jo imel v samostanski knjižnici leta 1999. P. Felicijan je imel rad umetnost, še posebej grafično, ki je najbližja njemu tako ljubim knjigam. Za frančiškansko cerkev v Novem mestu sem po razstavi izdelal oltarni in procesijski križ. To je bila takrat zame čisto nova naloga in vem, da sem se je lotil zelo zavzeto, saj je bilo potrebno sodelovanje s pasarjem. Takrat sem izdelal tako načrte za križ kot izvedel poslikavo. Oltarni križ pa je bil poseben zato, ker je bil dvostranski. Na eni strani je bila Kristusova podoba na drugi pa Frančiškova.

Od takrat sva s p. Felicijanom prijateljevala na daljavo. Večkrat se je oglasil s kakšnim pismom ali voščilnico. Srečanja so bila vedno sproščena in polna humorja. Zadnjič sem ga videl lani na sprehodu, ko je ravno prečkal novomeški Kandijski most. Teža bolezni se je že poznala, a njegove dobre volj ni omajala. »Vse je slabo, le v glavi je še nekaj dobrega«, je takrat pripomnil. Da je tako hudo nisem slutil.

O vsem tem sem razmišljal na poti na pogreb, ki je bil ob 15. uri v novomeški frančiškanski cerkvi. Ko sem zavijal z avtoceste v Novo mesto, sva se z avtomobilom pred manoj vključevala v promet. Ker je vozilo na prednostni cesti stalo pred zaprtim semaforjem je bila pot prosta, a voznica v avtomobilu pred menoj ni speljala. Da stoji sem opazil, ko je že počilo. Kar polilo me je. »Je vse v redu?« Nič hujšega hvalabogu. Zvita pločevina. Napisala sva evropsko poročilo in se razšla. Šele kasneje je prišlo za menoj, da je imel avto v katerega sem se zaletel izvlečeno vlečno kljuko. Kljub temu sem se z voznim avtomobilom lahko vrnil v Ljubljano. Nekje v meni odzvanja misel, da je p. Felicijan hotel sporočiti, da je z njim vse dobro v Očetovi hiši…

Včasih se zgodi, da imamo v nekoga veliko zaupanje. Cenimo njegovo besedo, njegove poglede, dejanja, še sploh, ker je sodelovanje po našem prepričanju zgledno, če ne celo odlično. Takega človeka v družbi brez zadrege imenujemo celo prijatelja, pa čeprav imamo, roko na srce, z njim le dober poslovni odnos.

Ker je Slovenija tako majhna, da se po nekaj vmesnih osebah vsi poznamo, pa nam lahko včasih naplavi kakšno informacijo, ki vse skupaj postavi v popolnoma drugačen kontekst. Dober poslovni partner, do katerega gojimo celo odnos simpatije, se v zaprti družbi, izkaže za našega zadrtega nasprotnika. Moti ga sto stvari, o katerih nam ni nikoli potarnal, o katerih nas ni nikoli povprašal, so ga pa očitno toliko razdražile, da je začel o nas širiti zlonamerne govorice. Očitno vztraja z nami le zaradi koristi. In ko take informacije zaokrožijo, najprej nastopijo presenečenja in nejevera, nato pa razočaranje, morda celo osramočenost in žalost.

Kje se konča odkritost in začne igra? Kdaj je v nasmehu in nedolžni šali posmeh? Kako naj se zdaj jaz vedem do njega? In če parafraziram vse skupaj v pesem, bi ta bržčas zvenela takole:

Med iskrenimi ljudmi

se nikoli ne zgodi, da zmaga laž,

pri vseh drugih pa velja,

da je nekaj slabega, če preveč priznaš

in odkar ta svet stoji,

so na njem živeli ti in ti,

človek bližnjega spozna,

ko ga ta enkrat izda,

do takrat pa malo veš.

Med iskrenimi ljudmi,

so preproste vse reči,

kot jasen dan.

Se pa najde marsikdo,

ki se zdi mu prepusto,

če je svet ubran.

In če misliš tudi ti,

da je dolgčas brez laži,

pojdi raje z njo,

naj se z dnevom jutrišnjim,

med iskrenimi ljudmi zbudim…

Z ženo sva si vzela prost konec tedna. Obletnico poroke imava. Uživava v veliki družini in nič nama ne manjka, kljub temu pa je zelo redek čas, ki ga lahko izkoristiva čisto sama. To je čas brez brisanja noskov, hitrega iskanja stranišča, brez umirjanja otroških sporov… Čas samo za naju.

Pravzaprav ne bi bilo treba oditi kam daleč, lahko bi bila samo doma, pa bi že bila sprememba. Ampak doma zvonijo telefoni, vedno imaš kaj za pospravit, če nič drugega, vrt je gotovo že zapleveljen. Zato je odhod v drugačno sredino zaželen.

Zvečer sva se usedla na teraso in ob čaši rdečega zrla v daljavo. Nek poseben spokoj je nastopil. Razmišljala sva, kaj so nama minula leta prinesla, če bi kaj spremenila, če bi se še enkrat poročila… Morda se zdi komu čudno, da se sprašujeva o takih stvareh, ampak odgovor je tisti, ki odtehta. Da še enkrat bi stopila na skupno pot. Kljub kakšnim križem in prepirom, ki so hočeš ali nočeš spremljevalec skupnega življenja, bi si še enkrat obljubila ljubezen in zvestobo. Ni namreč težava v prepirih, ti tako vedno pridejo, težava je, če teh prepirov ne znaš reševati.

Skupno življenje je vedno iskanje kompromisov. Nekje je treba popustiti. Komunikacije med dvema se ne začne z besedo jaz, ampak midva. In če je tukaj možno govoriti o dveh, potem se nesporazumi vedno dajo rešiti.

Ob skupnih pogovorih in trenutkih miru minevata skupna dneva. Velikokrat sva se spomnila otrok, vsakemu od njih sva kupila droben spominek, ampak ta dneva sta bila le najina. In če ju ne bi bilo, bi to najprej opazili otroci v najinem odnosu. Tega pa je treba graditi vsak dan znova. Korak za korakom. Bližnjice ne obstajajo.

V zadnjih dneh sem iz (vsaj) treh različnih strani dobil »priporočilo« naj neham s pisanjem političnih zapisov ali vsaj, naj se vzdržim preostrih tonov, češ da se to za kristjana ne spodobi. Še več! Tisti, ki na Kristusov nauk nič ne dajo ali ga na vse kriplje omalovažujejo, tisti ki njegove učence zmerjajo z ovcami, ljudmi zaplombiranih možganov in podobno, so polni nasvetov o tem, kako naj se kristjani v javnosti vede(m)jo.

Priznam, da včasih izleti kakšna krepka beseda, a (po mojem mnenju) nikoli brez argumenta. Za vse stvari o katerih pišem, sem skušal najti dokaze, predstaviti stališča strani, ki je vedno nekako v defenzivi. Strani, ki so ji zgodovinsko naložili pezo krivde, za katero sama ni objektivno odgovorna. In če jasno poveš ugovor na standardne floskule, če to tudi argumentiraš, si takoj »nestrpnež, ki ne razume Kristusovega nauka ljubezni…«

In če bi bil res zgolj površinski vernik, bi lahko v svoji naivnosti ali neprepričanosti v svoj prav, tem »floskulam« res nasedel. Opravičil bi se vsem in se umaknil v kot, kjer bi ob kruhu in vodi meditiral in čakal, da stiska preide in bi »sovražne vojske pomendrale domačo zemljo«. Po možnosti bi še, kot kakšen svetopisemski Job tarnal nad »usodo« in dejstvom, da se kristjanom to pač vedno dogaja.

Pa zna biti, da je situacija ravno nasprotna. Zna biti, da so povedane besede resnične in da so zadele na oviro, ki jo je zabolelo. In krivičnika nič ne boli tako, kot resnica.

Kristus je rekel, da nas bo resnica osvobodila, rekel je tudi, da je treba posvariti brata, ki dela hudo. Zato Zapisi ne bodo utihnili. Še več, spodbujam tudi ostale, ki imajo kaj povedati, naj to zapišejo. Tudi blog je medij, tudi osebna stran ima svoj pomen. In če me kdo vpraša zakaj pišem, lahko mirno odgovorim, da zato, ker hočem imeti svoje mnenje. Ker želim o stvareh razmišljati. Naslednji korak je, da naj o tem berejo tudi drugi. Predstavljam si, da najprej tisti, ki jim je tako razmišljanje blizu, nato drugi, ki želijo vedeti kaj mislijo tisti, ki niso najbližje njihovemu mnenjskemu pogledu, na koncu tudi tisti, ki so na nek zapis naleteli po naključju in se z njim bolj ali manj mlačno (ne)strinjajo.

Zato pozdravljen nov dan in z njim vse kar prinaša!