Včasih se zgodi, da imamo v nekoga veliko zaupanje. Cenimo njegovo besedo, njegove poglede, dejanja, še sploh, ker je sodelovanje po našem prepričanju zgledno, če ne celo odlično. Takega človeka v družbi brez zadrege imenujemo celo prijatelja, pa čeprav imamo, roko na srce, z njim le dober poslovni odnos.

Ker je Slovenija tako majhna, da se po nekaj vmesnih osebah vsi poznamo, pa nam lahko včasih naplavi kakšno informacijo, ki vse skupaj postavi v popolnoma drugačen kontekst. Dober poslovni partner, do katerega gojimo celo odnos simpatije, se v zaprti družbi, izkaže za našega zadrtega nasprotnika. Moti ga sto stvari, o katerih nam ni nikoli potarnal, o katerih nas ni nikoli povprašal, so ga pa očitno toliko razdražile, da je začel o nas širiti zlonamerne govorice. Očitno vztraja z nami le zaradi koristi. In ko take informacije zaokrožijo, najprej nastopijo presenečenja in nejevera, nato pa razočaranje, morda celo osramočenost in žalost.

Kje se konča odkritost in začne igra? Kdaj je v nasmehu in nedolžni šali posmeh? Kako naj se zdaj jaz vedem do njega? In če parafraziram vse skupaj v pesem, bi ta bržčas zvenela takole:

Med iskrenimi ljudmi

se nikoli ne zgodi, da zmaga laž,

pri vseh drugih pa velja,

da je nekaj slabega, če preveč priznaš

in odkar ta svet stoji,

so na njem živeli ti in ti,

človek bližnjega spozna,

ko ga ta enkrat izda,

do takrat pa malo veš.

Med iskrenimi ljudmi,

so preproste vse reči,

kot jasen dan.

Se pa najde marsikdo,

ki se zdi mu prepusto,

če je svet ubran.

In če misliš tudi ti,

da je dolgčas brez laži,

pojdi raje z njo,

naj se z dnevom jutrišnjim,

med iskrenimi ljudmi zbudim…