V petek smo se v Novem mestu poslovili od frančiškana p. Felicijana Pevca. Polna cerkev in navzočnost velikega števila sobratov v duhovništvu je pričala o njegovi vlogi v krajevni Cerkvi. 62 let mu je odmeril njegov Stvarnik, kar v današnjem jeziku pomeni, kot je v pridigi ugotovil provincial p. Stane Zore, da je umrl mlad.

S p. Felicijanom sem se verjetno prvič srečal v Novi Štifti, kamor smo mladi hodili na duhovne vaje pa na smučanje pozimi. Kasneje me je že v Novem mestu nekoč naprosil za razstavo, ki sem jo imel v samostanski knjižnici leta 1999. P. Felicijan je imel rad umetnost, še posebej grafično, ki je najbližja njemu tako ljubim knjigam. Za frančiškansko cerkev v Novem mestu sem po razstavi izdelal oltarni in procesijski križ. To je bila takrat zame čisto nova naloga in vem, da sem se je lotil zelo zavzeto, saj je bilo potrebno sodelovanje s pasarjem. Takrat sem izdelal tako načrte za križ kot izvedel poslikavo. Oltarni križ pa je bil poseben zato, ker je bil dvostranski. Na eni strani je bila Kristusova podoba na drugi pa Frančiškova.

Od takrat sva s p. Felicijanom prijateljevala na daljavo. Večkrat se je oglasil s kakšnim pismom ali voščilnico. Srečanja so bila vedno sproščena in polna humorja. Zadnjič sem ga videl lani na sprehodu, ko je ravno prečkal novomeški Kandijski most. Teža bolezni se je že poznala, a njegove dobre volj ni omajala. »Vse je slabo, le v glavi je še nekaj dobrega«, je takrat pripomnil. Da je tako hudo nisem slutil.

O vsem tem sem razmišljal na poti na pogreb, ki je bil ob 15. uri v novomeški frančiškanski cerkvi. Ko sem zavijal z avtoceste v Novo mesto, sva se z avtomobilom pred manoj vključevala v promet. Ker je vozilo na prednostni cesti stalo pred zaprtim semaforjem je bila pot prosta, a voznica v avtomobilu pred menoj ni speljala. Da stoji sem opazil, ko je že počilo. Kar polilo me je. »Je vse v redu?« Nič hujšega hvalabogu. Zvita pločevina. Napisala sva evropsko poročilo in se razšla. Šele kasneje je prišlo za menoj, da je imel avto v katerega sem se zaletel izvlečeno vlečno kljuko. Kljub temu sem se z voznim avtomobilom lahko vrnil v Ljubljano. Nekje v meni odzvanja misel, da je p. Felicijan hotel sporočiti, da je z njim vse dobro v Očetovi hiši…