Z ženo sva si vzela prost konec tedna. Obletnico poroke imava. Uživava v veliki družini in nič nama ne manjka, kljub temu pa je zelo redek čas, ki ga lahko izkoristiva čisto sama. To je čas brez brisanja noskov, hitrega iskanja stranišča, brez umirjanja otroških sporov… Čas samo za naju.

Pravzaprav ne bi bilo treba oditi kam daleč, lahko bi bila samo doma, pa bi že bila sprememba. Ampak doma zvonijo telefoni, vedno imaš kaj za pospravit, če nič drugega, vrt je gotovo že zapleveljen. Zato je odhod v drugačno sredino zaželen.

Zvečer sva se usedla na teraso in ob čaši rdečega zrla v daljavo. Nek poseben spokoj je nastopil. Razmišljala sva, kaj so nama minula leta prinesla, če bi kaj spremenila, če bi se še enkrat poročila… Morda se zdi komu čudno, da se sprašujeva o takih stvareh, ampak odgovor je tisti, ki odtehta. Da še enkrat bi stopila na skupno pot. Kljub kakšnim križem in prepirom, ki so hočeš ali nočeš spremljevalec skupnega življenja, bi si še enkrat obljubila ljubezen in zvestobo. Ni namreč težava v prepirih, ti tako vedno pridejo, težava je, če teh prepirov ne znaš reševati.

Skupno življenje je vedno iskanje kompromisov. Nekje je treba popustiti. Komunikacije med dvema se ne začne z besedo jaz, ampak midva. In če je tukaj možno govoriti o dveh, potem se nesporazumi vedno dajo rešiti.

Ob skupnih pogovorih in trenutkih miru minevata skupna dneva. Velikokrat sva se spomnila otrok, vsakemu od njih sva kupila droben spominek, ampak ta dneva sta bila le najina. In če ju ne bi bilo, bi to najprej opazili otroci v najinem odnosu. Tega pa je treba graditi vsak dan znova. Korak za korakom. Bližnjice ne obstajajo.