Včasih, takole na začetku poletja ugotoviš, da je veliko stvari, ki govorijo glasneje od dnevne politike. Ugotoviš, da je veliko več stvari, ki nas povezujejo, od tistih, ki nam postavljajo meje. Takrat se zazdi, da je bolje zapisati kakšno besedo manj in pustiti naj govori tišina.

Ali pa namesto nje poveš kaj nepričakovanega. Morda o vonju pokošene trave ali zrelih malinah, morda o kolesarskem izletu z otroki ali prekrasnem jurčku, ki si ga odkril na potepu po gozdu. Zakaj si ves čas levji delež naše pozornosti reže politika? Je človek res samo Homo politicus?

Pozna se, da se bliža čas dopusta, blagoslovljeni čas miru, ko nagovarja le drugačna okolica z množico vonjav in dražljajev. Dnevna rutina odide in čas je za drugačno potrošništvo, potrošništvo soljudi. Vsi prijazni sedimo okoli mize, govorimo o življenju od katerega smo pobegnili. Veliko se smejemo, včasih le strmimo v obzorje, tja kjer se stikata modrina morja in modrina neba…