V zadnjih dneh sem iz (vsaj) treh različnih strani dobil »priporočilo« naj neham s pisanjem političnih zapisov ali vsaj, naj se vzdržim preostrih tonov, češ da se to za kristjana ne spodobi. Še več! Tisti, ki na Kristusov nauk nič ne dajo ali ga na vse kriplje omalovažujejo, tisti ki njegove učence zmerjajo z ovcami, ljudmi zaplombiranih možganov in podobno, so polni nasvetov o tem, kako naj se kristjani v javnosti vede(m)jo.

Priznam, da včasih izleti kakšna krepka beseda, a (po mojem mnenju) nikoli brez argumenta. Za vse stvari o katerih pišem, sem skušal najti dokaze, predstaviti stališča strani, ki je vedno nekako v defenzivi. Strani, ki so ji zgodovinsko naložili pezo krivde, za katero sama ni objektivno odgovorna. In če jasno poveš ugovor na standardne floskule, če to tudi argumentiraš, si takoj »nestrpnež, ki ne razume Kristusovega nauka ljubezni…«

In če bi bil res zgolj površinski vernik, bi lahko v svoji naivnosti ali neprepričanosti v svoj prav, tem »floskulam« res nasedel. Opravičil bi se vsem in se umaknil v kot, kjer bi ob kruhu in vodi meditiral in čakal, da stiska preide in bi »sovražne vojske pomendrale domačo zemljo«. Po možnosti bi še, kot kakšen svetopisemski Job tarnal nad »usodo« in dejstvom, da se kristjanom to pač vedno dogaja.

Pa zna biti, da je situacija ravno nasprotna. Zna biti, da so povedane besede resnične in da so zadele na oviro, ki jo je zabolelo. In krivičnika nič ne boli tako, kot resnica.

Kristus je rekel, da nas bo resnica osvobodila, rekel je tudi, da je treba posvariti brata, ki dela hudo. Zato Zapisi ne bodo utihnili. Še več, spodbujam tudi ostale, ki imajo kaj povedati, naj to zapišejo. Tudi blog je medij, tudi osebna stran ima svoj pomen. In če me kdo vpraša zakaj pišem, lahko mirno odgovorim, da zato, ker hočem imeti svoje mnenje. Ker želim o stvareh razmišljati. Naslednji korak je, da naj o tem berejo tudi drugi. Predstavljam si, da najprej tisti, ki jim je tako razmišljanje blizu, nato drugi, ki želijo vedeti kaj mislijo tisti, ki niso najbližje njihovemu mnenjskemu pogledu, na koncu tudi tisti, ki so na nek zapis naleteli po naključju in se z njim bolj ali manj mlačno (ne)strinjajo.

Zato pozdravljen nov dan in z njim vse kar prinaša!