V sredo 2. februarja bo Svečnica. Ta pomeni sklep širšega božičnega časa. Do takrat so v cerkvah še postavljene jaslice, med bogoslužjem se pojejo božične skladbe. Doma navadno jaslice pospravimo po svetih Treh kraljih, še sploh, če so združene z božičnim drevescem, ki se navadno zaradi suhega zraka v stanovanju izdatno osipa (na umetno drevo nismo pristali).
Ker pa smo si za božič omislili nekoliko alternativno „drevce“ in tudi malo posebne jaslice, smo jih tokrat pustili skoraj do Svečnice, se pravi do danes. Kaj hočem reči z „malo posebnim drevcem“? Iz mreže za zajčnik sem izdelal stožec, ki smo ga kasneje obložili z mahom. Nanj smo pritrdili okraske iz slame in barvaste lučice in to je bilo naše „božično drevo“.

Namesto mahu smo imeli tokrat v jaslicah ostanke, ostružke lesa, ki očetu ostanejo od izdelovanja zobotrebcev. Ja, moj oče sam izdeluje zobotrebce. Iz dobro posušenega leskovega lesa, jih v dolgih zimskih večerih pripravi kakih 10 kozarcev, ki jih potem razdeli med sorodnike. To so najboljši zobotrebci na svetu! Po ostrini bi jih še najlažje primerjal s kakšnim skrivnim Rambovim orožjem, ki se nenadoma zapiči iz zasede... In dve škatli ostružkov, ki jih dobi, ko z drobnim srpičem ostri zobotrebce, so popolnoma dovolj za solidne „alternativne“ jaslice!
Soba je spet pospravljena, izgleda precej večja, naznanja pa tudi, da je pomlad bližje.

Pizzeria Parma pod Cankarjevim domom je ljubljanska posebnost. Najprej zaradi lokacije in nato tudi zaradi menijev. Še vedno lahko v njej dobite pizze, take kot smo jih naročali pred več kot 20 leti. Mislim, da je bila to sploh ena prvih pizzerij v Ljubljani. Njihova Ilirija z jajcem in legendarni borovničev sok, me še vedno zapeljeta v srednješolska leta... Kot so se restavracije spreminjale, pa propadale in menjale profile, se je čas v Parmi kar malo ustavil. Pa ne mislim v slabem stilu, saj so vse lepo prenovili in lokal še zdaleč ne izgleda zanemarjen, poleg tega pa so pred njim v času malic in kosil še vedno vrste za vstop...
Le peč za peko pizz je še stara in daje prostoru nek poseben pečat. Peč za pizzo in Titov relief na zadnji steni. Ja, to sem opazil danes, ko sem bil tam na kosilu. Zadaj za pečjo je na steni še vedno podoba nekdanjega samodržca. Spominjam se, ko sem na enih prvih volitev v samostojni Sloveniji, članom volilne komisije, ki je takrat zasedala v prostorih nekdanje Krajevne skupnosti, postavil vprašanje, zakaj je v vitrinah še vedno toliko rdečih zvezd in socialističnih odlikovanj? Neka prekajena članica krajevne skupnosti, tudi članica volilne komisije, mi je zabrusila, da slike ni tja postavila ona in da je tudi odstranila ne bo ona...
Morda je nekaj takega tudi s Parmo. Bog ve od kdaj Broz že kraljuje tam? In morda je za peko pizz tam vsaj tako pomemben kot legendarna pač?

Titov relief je v rdečem krogu.

Sonce nas v teh dneh vabi na prosto. Kljub mrzlemu vetru, se na potkah in poteh po krajinskem parku Tivoli, Rožnik, Šišenski hrib, kar tare ljudi. Vsak bi rad zadihal bolj čisti zrak, kot ga dajejo pljuča ljubljanskega »Centralnega parka«.
Pa si zamislimo, da po kosilu povabimo na sprehod v »krajinski park« gosta iz tujine. Da je naša butična prestolnica ljubka, nam je že velikokrat povedal, vse je na dosegu roke, peš se lahko sprehodiš po centru, poskusiš različno hrano in pijačo… »Ampak zdaj bi se pa radi sprehodili še po gozdu, saj imate urejeno tudi botanično, Jesenkovo pot!« Turisti se navadno pozanimajo in ti o tvojem mestu povedo tudi kak podatek, ki ga ne bi pričakoval.

In tukaj se lahko dober vtis o mestu tudi konča. Ljubljanski »Centralni park« je velik več kot 450 hektarjev in je žal že nekaj let zelo zanemarjen. Od leta 1984, ko je bil zaščiten se ni zgodilo skoraj nič, če odmislimo hrupne prireditve. Delavci se na košnjo Tivolija vozijo s kamioni in kjer jim količki preprečujejo vožnjo, jih pač obvozijo po zelenici… Najslabše pa je v gozdu. V zadnjih nekaj letih so se izdatno pojavili podlubniki. Zato se je na nekaterih delih gozda le začela vzdrževalna sečnja. Vendar pa je tega mnogo premalo. Stara, polomljena drevesa visijo skoraj na vsakem koraku. Pod njimi nihče ne čisti. Tudi čez sprehajalne steze vsako leto pade kar nekaj drevja. V najboljšem primeru jih požagajo na trasi poti in ostanke pustijo ležati ob njej.

Zato v mestnem gozdu vlada stihija. Kot bi prišli v pragozd, kjer vse raste in umira skupaj, kjer na gozd nihče ne vpliva (razen vremena in škodljivcev), kjer z njim nihče ne gospodari. In to je pravzaprav moja največja zamera: zakaj ga nihče ne vzdržuje. Večna pot, ki pelje od Zgornje Šiške do Rožne doline je dobila ime iz vleke. To pa pomeni, da so nekoč po njej spravljali les. Danes tam brzijo le avtomobili, kakšnega kmeta, lastnika gozda, ali gozdarja pa težko vidimo. Ker gre za krajinski park, veljajo v njem drugačna merila za gospodarjenje. Prav, naj bo tako! Ampak to ne more biti razlog za tako zanemarjeno sliko, kot se nam kaže.
Zato morebitnemu turistu, ki bi rad odšel na sprehod tudi v naš mestni park, to takoj izbijte iz glave (da ne bi dobil kaj na glavo)!

15. januarja je minilo natanko dve leti od prvega blogovskega zapisa. Tole je 614. zapis po vrsti. Nastalo je približno 770 strani besedila in fotografij na formatu A4. Mesečni rekord drži september leta 2009, ko je nastalo 34 zapisov (predvsem zaradi kolesarske poti od Ponikve do Št. Andraža in Maribora), najmanj vpisov pa je zabeležil september leto kasneje (2010) le 14 (zaradi blogovskega »posta«). Dnevno se na strani zabeleži od 2500 do 4000 zadetkov, največ jih je bilo menda okoli 8000. Statistika kaže, da si je npr predzadnji zapis o Klarisah, v dveh dneh z direktnim dostopom ogledalo 324 obiskovalcev. 45% obiskovalcev dostopa do bloga direktno, 24 % preko Googla, 18 % jih pride preko radijske strani, 3.5 % preko Najdi.si, nekaj preko Drugega sveta, Facebooka in podobno.
Tako kaže suhoparna statistika. Ne pove veliko, nekaj pa vendarle.
Sam dojemam pisanje na blog, kot neko vrsto beleženja vtisov, nekje med komentarjem in literaturo. Želim biti eden od tistih, ki ima in tudi zagovarja svoje mnenje. Velikokrat se skušam vživeti v dialog z bralcem, saj to ves čas počnem tudi pred mikrofonom. Tako je pač radijsko delo, sediš pred mikrofonom in si predstavljaš pred seboj avditorij. Ta dejansko obstaja, vendar pa ga ti ne vidiš. Podobno je s pisanjem. Ker gre za javno pisanje, objavljeno na spletu, nikoli ne veš, kdaj komuniciraš in koga nagovarjaš. Anonimnost je včasih prednost, včasih pa težava. Odmevi so večinoma prizanesljivi, najdejo se tudi nasprotniki, kdaj tudi strupeni, a tako je življenje. Nikoli te ne bodo imeli vsi radi… in nikoli te ne bodo vsi sovražili… pravilo življenja!
Dve leti je le dih v času, misel v vetru, pogled proti zvezdnatemu nebu… Krhko, a hkrati oprijemljivo. Krhko, ker lahko že tehnična težava vse skupaj »odplakne«, oprijemljivo, ker je kljub temu, vedno na voljo. Nazdravljam na novo, tretje leto! Salute!

Ste kdaj opazovali sence, ki jih mečejo drevesa v gozdu pozimi? Dolge in sloke so. Čisto drugačne od tistih poletnih ali pomladnih. Drevesa rišejo linije po tleh, po poteh in listju. Ker ni snega in so temperature za januar nenavadno visoke, ker se tudi dan že daljša, skoraj malo »diši« po pomladi. A ta je še daleč. Ljudi pa sonce zvabi iz domov, kot muhe mrhovina. Kdor zna opazovati, tudi v zimski sivini vidi barve. To so barve optimizma. Prav posebne so, subtilne, kot bi jih opazili na pravkar očiščeni stari steni, ki čaka pleskarja, da jo pobarva.

Redko ni treba na sliki popraviti ničesar. Ta je ena izmed teh.
Kam pelje ta pot? To ni vprašanje iz geografije ampak iz domišljije...