15. januarja je minilo natanko dve leti od prvega blogovskega zapisa. Tole je 614. zapis po vrsti. Nastalo je približno 770 strani besedila in fotografij na formatu A4. Mesečni rekord drži september leta 2009, ko je nastalo 34 zapisov (predvsem zaradi kolesarske poti od Ponikve do Št. Andraža in Maribora), najmanj vpisov pa je zabeležil september leto kasneje (2010) le 14 (zaradi blogovskega »posta«). Dnevno se na strani zabeleži od 2500 do 4000 zadetkov, največ jih je bilo menda okoli 8000. Statistika kaže, da si je npr predzadnji zapis o Klarisah, v dveh dneh z direktnim dostopom ogledalo 324 obiskovalcev. 45% obiskovalcev dostopa do bloga direktno, 24 % preko Googla, 18 % jih pride preko radijske strani, 3.5 % preko Najdi.si, nekaj preko Drugega sveta, Facebooka in podobno.
Tako kaže suhoparna statistika. Ne pove veliko, nekaj pa vendarle.
Sam dojemam pisanje na blog, kot neko vrsto beleženja vtisov, nekje med komentarjem in literaturo. Želim biti eden od tistih, ki ima in tudi zagovarja svoje mnenje. Velikokrat se skušam vživeti v dialog z bralcem, saj to ves čas počnem tudi pred mikrofonom. Tako je pač radijsko delo, sediš pred mikrofonom in si predstavljaš pred seboj avditorij. Ta dejansko obstaja, vendar pa ga ti ne vidiš. Podobno je s pisanjem. Ker gre za javno pisanje, objavljeno na spletu, nikoli ne veš, kdaj komuniciraš in koga nagovarjaš. Anonimnost je včasih prednost, včasih pa težava. Odmevi so večinoma prizanesljivi, najdejo se tudi nasprotniki, kdaj tudi strupeni, a tako je življenje. Nikoli te ne bodo imeli vsi radi… in nikoli te ne bodo vsi sovražili… pravilo življenja!
Dve leti je le dih v času, misel v vetru, pogled proti zvezdnatemu nebu… Krhko, a hkrati oprijemljivo. Krhko, ker lahko že tehnična težava vse skupaj »odplakne«, oprijemljivo, ker je kljub temu, vedno na voljo. Nazdravljam na novo, tretje leto! Salute!