Ste kdaj opazovali sence, ki jih mečejo drevesa v gozdu pozimi? Dolge in sloke so. Čisto drugačne od tistih poletnih ali pomladnih. Drevesa rišejo linije po tleh, po poteh in listju. Ker ni snega in so temperature za januar nenavadno visoke, ker se tudi dan že daljša, skoraj malo »diši« po pomladi. A ta je še daleč. Ljudi pa sonce zvabi iz domov, kot muhe mrhovina. Kdor zna opazovati, tudi v zimski sivini vidi barve. To so barve optimizma. Prav posebne so, subtilne, kot bi jih opazili na pravkar očiščeni stari steni, ki čaka pleskarja, da jo pobarva.

Redko ni treba na sliki popraviti ničesar. Ta je ena izmed teh.
Kam pelje ta pot? To ni vprašanje iz geografije ampak iz domišljije...