Klarise so najstrožji ženski kontemplativni red pri nas. V Nazarjah in zadnja leta v Dolnicah pri Ljubljani imajo svoji postojanki. Življenje za zidovi v zaprti skupnosti in nočna molitev od polnoči do dveh zjutraj, strogi red, zapovedani posti, molitev, spokornost, molk, delo... to so njihove posebnosti. Vsaka izmed sester preživi v molitvi vsaj osem ur dnevno, sicer pa sestre skrbijo za neprekinjeno adoracijo pred Najsvetejšim. Obiskali smo jih v Nazarjah in bili spet presenečeni nad njihovo vedrostjo, odprtostjo in paradoksalno, nad svobodo, ki jo živijo zaprte med zidovi. Nisem bil prvič pri njih, pa me kljub temu vedno znova premakne njihov vprašanje, kdo je pravzaprav bolj svoboden, one za zidovi, ali mi zunaj njih? „Nekateri nas pomilujejo in mislijo, da smo se zaprle v najhujši zapor in se odpovedale vsemu lepemu, življenju in ljubezni ... Velika zmota je to! Izbrale smo življenje, večno Življenje...“
Kratek a bogat je bil obisk pri njih, združen z ogledom jaslic, ki so jih pripravile. Ja, njihove jaslice. Žene, ki nikoli ne zapustijo svojega samostana, so naredile mogočno jaslično pokrajino naših gora, skoraj kot bi šle z zemljevidom po okolici. „To je pa Ojstrica, Brana...vse tja do Olševe.“ Vse skupaj pod zvezdnim nebom tisočerih zvezd.
Klarise še kar odmevajo in tudi njihova pesem, nekoliko otožna in zamaknjena...