Očetje smo za svoje otroke sestavljali igralo. Šlo je za velik »kit komplet«, z velikim številom delov, ki jih je treba sestaviti v pravilno celoto. Delo je bilo nekoliko stihijsko, saj ni bilo pravega vodje. Končno smo se razdelili po sklopih, eni so sestavljali del z gugalnicami, drugi plezalno steno, tretji hišico. Kljub velikemu številu udeležencev, delo ni napredovalo kot bi moralo.
Prav je steklo šele, ko se je pridružila še tretja generacija. »Igrala za otroke morajo vendar sestavljati dedki in ne očetje,« me je prešinilo. Tukaj so najbolj važne izkušnje. Mi smo le primerjali dele z načrti in si razbijali glave z vprašanjem ali so vijaki pravi in ali jih je dovolj, nismo pa gledali na problem celostno. Očetje skrbimo za preživetje otrok, stari očetje (in babice) pa jih morajo oblikovati vrednostno. Nagovarjati jih morajo z zgledom, izkušnjami, življenjsko modrostjo, skratka z vsem tistim, s čimer jih očetje (in mame) ne. Vsaj nekoč je bilo tako. Premalokrat se zavedamo, kakšno škodo delamo otrokom, ko jih odrežemo od starih staršev. Ti so kot velika zakladnica iz katere je za vsakega otroka pripravljen dragi kamen izkušenj. In če moramo starši predvsem vzgajati, stari starši lahko tudi nekoliko razvajajo. Tako dodajo vzgoji »sol«.
Igralo je bilo kmalu sestavljeno in otroci so se povzpeli nanj. Starejši pa smo modrovali o tem, kdo mora kaj storiti in kdo koga poslušati.

Velikokrat sem prebiral o vročem in dolgem poletju a nikoli se mi ni zdelo tako. Ali je bilo kratko ali pa se je vremensko sfižilo. Zdi se mi, da sem tokrat ugotovil kaj pomeni ta termin.
Sedeli smo v vaški gostilni na pomolu in srebali pivo. Na pomolu je pristajala ladja. To je za otočane dogodek dneva. Opazujejo kdo gre, kdo pride na novo, skratka nekaj se dogaja. Ampak za mizami sedijo tisti, ki nikamor ne odhajajo, tisti, ki zgolj opazujejo in čakajo, da ladja odide. Kot bi se čas ustavil. Ni nikakršne naglice. Vse naokoli sicer brenči, ljudje se pozdravljajo, poslavljajo, traktorji brnijo, a nekateri samo sedijo in opazujejo. »Ni nam še treba na pot, ta ladja ne pelje nas,« si mislijo in prav počasi srkajo svojo pijačo. Kot da niso iz tega filma. Zgolj opazujejo dogajanje in se počutijo fino.
Dolžina poletja torej ni v dejanskem trajanju ampak v občutju: »Ljudje odhajajo in prihajajo, jaz pa sem še tu! Dogodki, ki jih moram doživeti so še pred menoj. Morje še vedno valovi in čas odhoda je še daleč.«

Beseda nevera na otoku pomeni neurje, hitro spremembo vremena, bliskanje, dež in seveda močan veter. Če te nevera doleti na morju, moraš biti pripravljen na vse. Zato se (večina) plovil med neurji varno zasidra v pristaniščih. Privez v tem primeru pomeni varnost in trdna tla pod nogami.
Če se zdaj prestavimo v naš govorni okvir in ga navežemo na svoje bivanjske izkušnje, smo lahko presenečeni, kajti nevera je velikokrat lahko »morje, brez oprijemljivega pristanišča«. Prepričan sem, da vsak človek v nekaj verjame. Človek, ki nikomur ne verjame, bi moral vse trditve preveriti sam. Bil bi do konca nezaupljiv, družbeno izključen, samotar…
In če se navežem še na religiozni pomen besede nevera, lahko v pristanišču in privezu, najdem dobro prispodobo za to, kar naj bi vera človeku pomenila. Vera torej ni bergla ali plomba na možganih. Je ravno nekaj nasprotnega, je varnost in so trdna tla pod nogami. Seveda vsi kdaj zdvomimo, seveda naša vera ni taka, da bi lahko prestavljali gore, a je vendar opora na kateri lahko gradimo, na osnovi katere lahko zaupamo.
Kajti dokler je morje mirno in naša barka pluje, se o neveri ne sprašujemo. Ko pa pride dan stiske, je vera tista, ki nas pelje v pristanišče. Enostavna so znamenja, če jih hočemo prebirati.

Spominjam se, nekih počitnic v Istri. Živeli smo v prikolici, v kampu. Zanimivo je, da se morja pravzaprav sploh ne spominjam, spominjam pa se neke ribje večerje. Oče in stric sta zjutraj odšla na tržnico in kupila ribe. Naročila sta kilogram sardel, prodajalka pa jima je nasula še skoraj enkrat toliko za povrhu. V kamp sta se nato vrnila s polno vrečo. Pozno popoldne je oče zakuril in nato pekel ribe. Ker jih je bilo res veliko, smo se na koncu vsi ponujali z njimi. Jaz pokovec, verjetno niti v šolo še nisem hodil sem se prav tako znašel pred polnim krožnikom. Vonj rib mi ni ugajal, a na večkratno prigovarjanje, sem jih vseeno jedel. Končalo se je neslavno. V jarku, kjer so izplavale neprebavljene ribe in z večletnim odporom na vse, kar jim je bilo podobno.
Po kakih dvajsetih letih sem se začel zdraviti od ribje fobije. Počasi mi ribe niso več smrdele in danes jih z veseljem obrnem na žaru. Ob tej izkušnji pa mi na pamet prihaja, koliko odpora imamo ljudje v sebi zaradi stvari, v katere so nas silili? Koliko »rib« se nam je zamerilo, pa niso bile ničesar krive… Le predsodek, ali slaba izkušnja iz preteklosti, sta nam jih oddaljila. Lahko bi postali dobri prijatelji, morda še kaj drugega. Lahko bi z njimi spremenili svet, a ga nismo. Zaradi slabega vtisa iz preteklosti. Škoda.

Spominjam se človeka, ki mi je na vprašanje kako je, odgovoril, da mu čas odteka. Imel je svoje načrte, ki bi jih rad izpeljal, a nekako je čutil, da si je naložil preveliko breme in mu morda ne bo uspelo. Lahko bi si zadal bolj izvedljive cilje. Nekateri celo menijo, da je ključ do sreče in zadovoljstva v neprevelikih pričakovanjih. Se strinjam, bi šlo tudi tako… a vendar je v človekovi naravi, da skuša premagati sebe in druge, ter doseči izjemne stvari.
Pustiti sled. Kot starodavni umetniki, ki jih še danes občudujemo po delih, ki so jih zapustili. Po slikah in kipih, po spisih in glasbi, po izjemnih gradbenih podvigih… Pustiti sled. A čas vendar ne prizanaša. Kot voda izpira sledi v pesku, da pokažejo naravno minljivost, ki smo ji vsi podvrženi.
A tu je tudi kanček skrivnosti, če znaš v teh minljivih prispodobah prepoznati lepoto in čar človeškega življenja, njegovega stremljenja k presežnemu, k temu, da bi pustil sled. Tudi stopinje v pesku, smo se naučili zabeležiti in v njih videti življenje. Kdo bi namreč ob vodi in pesku lahko razmišljal, če se po njiju ne bi nihče sprehodil?