Očetje smo za svoje otroke sestavljali igralo. Šlo je za velik »kit komplet«, z velikim številom delov, ki jih je treba sestaviti v pravilno celoto. Delo je bilo nekoliko stihijsko, saj ni bilo pravega vodje. Končno smo se razdelili po sklopih, eni so sestavljali del z gugalnicami, drugi plezalno steno, tretji hišico. Kljub velikemu številu udeležencev, delo ni napredovalo kot bi moralo.
Prav je steklo šele, ko se je pridružila še tretja generacija. »Igrala za otroke morajo vendar sestavljati dedki in ne očetje,« me je prešinilo. Tukaj so najbolj važne izkušnje. Mi smo le primerjali dele z načrti in si razbijali glave z vprašanjem ali so vijaki pravi in ali jih je dovolj, nismo pa gledali na problem celostno. Očetje skrbimo za preživetje otrok, stari očetje (in babice) pa jih morajo oblikovati vrednostno. Nagovarjati jih morajo z zgledom, izkušnjami, življenjsko modrostjo, skratka z vsem tistim, s čimer jih očetje (in mame) ne. Vsaj nekoč je bilo tako. Premalokrat se zavedamo, kakšno škodo delamo otrokom, ko jih odrežemo od starih staršev. Ti so kot velika zakladnica iz katere je za vsakega otroka pripravljen dragi kamen izkušenj. In če moramo starši predvsem vzgajati, stari starši lahko tudi nekoliko razvajajo. Tako dodajo vzgoji »sol«.
Igralo je bilo kmalu sestavljeno in otroci so se povzpeli nanj. Starejši pa smo modrovali o tem, kdo mora kaj storiti in kdo koga poslušati.