Spominjam se človeka, ki mi je na vprašanje kako je, odgovoril, da mu čas odteka. Imel je svoje načrte, ki bi jih rad izpeljal, a nekako je čutil, da si je naložil preveliko breme in mu morda ne bo uspelo. Lahko bi si zadal bolj izvedljive cilje. Nekateri celo menijo, da je ključ do sreče in zadovoljstva v neprevelikih pričakovanjih. Se strinjam, bi šlo tudi tako… a vendar je v človekovi naravi, da skuša premagati sebe in druge, ter doseči izjemne stvari.
Pustiti sled. Kot starodavni umetniki, ki jih še danes občudujemo po delih, ki so jih zapustili. Po slikah in kipih, po spisih in glasbi, po izjemnih gradbenih podvigih… Pustiti sled. A čas vendar ne prizanaša. Kot voda izpira sledi v pesku, da pokažejo naravno minljivost, ki smo ji vsi podvrženi.
A tu je tudi kanček skrivnosti, če znaš v teh minljivih prispodobah prepoznati lepoto in čar človeškega življenja, njegovega stremljenja k presežnemu, k temu, da bi pustil sled. Tudi stopinje v pesku, smo se naučili zabeležiti in v njih videti življenje. Kdo bi namreč ob vodi in pesku lahko razmišljal, če se po njiju ne bi nihče sprehodil?