Na sosednjem otoku imajo stolpič iz katerega je lep pogled na morje. Dolgo časa sem mislil, da gre pač za enega od opazovalnih stolpov (tudi na našem otoku je eden), ki so jih nekoč uporabljali, za odkrivanje piratov ali drugih sovražnikov. Ti so včasih povzročali precej težav domačinom.
Vendar pa gre tukaj zgodba drugače. Stolp je leta 1872 zgradil mornar v znak ljubezni in zvestobe za svojo nevesto. Pravzaprav se zgodba začenja kakih 25 let prej, ko se je mornar zaljubil v dekle in ji obljubil, da ji bo ob povratku sezidal hišo s stolpom, odkoder bo lahko opazovala, kdaj se bo vrnil. Dekle pa se je »izmučeno« od čakanja poročilo z drugim. Rodila je hčer. Ko se je stari morski volk po dolgih letih vrnil na svoj otok, je med otroci opazil dekle, ki je bilo izjemno podobno dekletu, ki ga je nekoč ljubil. In to je bila ravno hči njegovega nekdanjega dekleta. Zdaj je mornar obljubil, da bo počakal, da bo dovolj stara in se nato z njo poročil. Če ga že njena mati ni mogla čakati, bo on čakal njeno hčer in jo (končno) omožil. In tako je tudi bilo. Kljub starostni razliki 25 let, pravijo viri, da sta živela srečno…
In če končam kot Iztok Mlakar v svoji baladi: »Tudi soj cajt ljudje so zaljubljeni bli, ma to ble so ljubezni ku zdej jih več ni.«