Spominjam se, nekih počitnic v Istri. Živeli smo v prikolici, v kampu. Zanimivo je, da se morja pravzaprav sploh ne spominjam, spominjam pa se neke ribje večerje. Oče in stric sta zjutraj odšla na tržnico in kupila ribe. Naročila sta kilogram sardel, prodajalka pa jima je nasula še skoraj enkrat toliko za povrhu. V kamp sta se nato vrnila s polno vrečo. Pozno popoldne je oče zakuril in nato pekel ribe. Ker jih je bilo res veliko, smo se na koncu vsi ponujali z njimi. Jaz pokovec, verjetno niti v šolo še nisem hodil sem se prav tako znašel pred polnim krožnikom. Vonj rib mi ni ugajal, a na večkratno prigovarjanje, sem jih vseeno jedel. Končalo se je neslavno. V jarku, kjer so izplavale neprebavljene ribe in z večletnim odporom na vse, kar jim je bilo podobno.
Po kakih dvajsetih letih sem se začel zdraviti od ribje fobije. Počasi mi ribe niso več smrdele in danes jih z veseljem obrnem na žaru. Ob tej izkušnji pa mi na pamet prihaja, koliko odpora imamo ljudje v sebi zaradi stvari, v katere so nas silili? Koliko »rib« se nam je zamerilo, pa niso bile ničesar krive… Le predsodek, ali slaba izkušnja iz preteklosti, sta nam jih oddaljila. Lahko bi postali dobri prijatelji, morda še kaj drugega. Lahko bi z njimi spremenili svet, a ga nismo. Zaradi slabega vtisa iz preteklosti. Škoda.