Če zaprem oči, se mi pokaže velik zelen travnik na katerega sije jesensko sonce. Veter lahno maje trave, ptice pojejo in murni godejo. Nekje v daljavi je gozd, ki objema dolinico prepredeno s polji in skupkom hiš na sredini. Skozi pelje cesta. Nič dramatičnega se ne dogaja, vsaj videti ni iz mesta kjer stojim. Želim si, da bi ta trenutek trajal.

Prav ta jesenski spokoj z notranjim pogledom na neokrnjeno naravo, bi privoščil vsem, ki iščejo mir. Morda jim pogled v naravo omehča trdo notranjost, kjer divjajo duhovni boji? Človek nehote išče ravnovesje. Ga lahko pogled na nekaj čarobno lepega, skoraj idiličnega zaustavi, da se umiri in ustavi? Ali lahko zadiha s polnimi pljuči, čeprav sedi sredi čisto drugačnega okolja?

Občudujem tiste, ki lahko sredi dela uživajo v skodelici čaja. »Nič ni tako nujno, da ne bi moglo počakati skodelice čaja.« Pitje čaja v tem primeru postane obred. Vonj in toplina tekočine preplavita sleherno celico telesa. V tistem trenutku odpadejo vse skrbi, kajti dovolj jih bo ostalo tudi po čaju.

Če bi izvedel, da mi ostane samo še teden dni življenja, kaj bi storil? Bi se ves teden samo poslavljal? Bi skušal popraviti vse življenjske napake? Bi padel v globoko depresijo? Bi hotel užiti vse, kar se v tem času še užiti da? Ne, živel bi čisto običajno življenje, le da bi skušal vsak trenutek res živeti! Dovolj je skodelici čaja njena vsebina. Če skušamo vanjo naliti več, kot vanjo gre, se tekočina polije. Tako je tudi z življenjem. Le omejeno število trenutkov nam je dano. Štejejo pa le tisti, ki smo jih resnično doživeli in ne tisti, ki smo jih z veliko hitrostjo hoteli prehiteti.

Notranji mir je dar.

Najprej naj izrazim svoje začudenje, da se kljub vsem medijskim odzivom na prestop v laiški stan dr. Draga Ocvirka, do zdaj v imenu Cerkve ni oglasil še noben klerik. Razumem predstojnika, ki je do dokončanja postopka zavezan molku, razumem škofovsko konferenco, ki se ji do takih dejanj ni treba odzivati, ker je to pač postopek, ki poteka med duhovnikom in redom, ki mu pripada. Ne razumem pa, da se med vsemi, ki bi bili o tem vsaj po izzidu intervjuja v Dnevniku kompetentni kaj izjaviti, do zdaj ni (javno) opredelil še nihče. Pravzaprav opažam, da je vse (s katerimi sem prišel v kontakt) ta novica na nek način potrla. Ni jim vseeno, Ocvirku želijo vse dobro, vendar pa bi se njegovemu izstopu radi izognili.

V intervjuju, ki smo ga lahko brali, dr. Drago Ocvirk z besedami zelo spretno pelje zgodbo do konca, ki se je zgodil. Kot bi bila to pričakovana odločitev, kot bi bilo njegovo dejanje nekaj povsem običajnega, lahko razložljivega, skoraj logičnega. Pa je res tako?

Na misel mi prihaja vrsta svetih duhovnikov na čelu z njihovim zavetnikom sv. Janezom Vianejem, ki so se v trenutkih stisk in temnih misli zatekli pred oltar. Tam so lahko pretočili morje solza in tudi kak križev pot, se zatem posvetovali s sobrati v duhovništvu, svojimi predstojniki in škofi, potem pa okrepljeni z močjo od zgoraj, ter bratsko podporo, še vztrajneje nadaljevali svoje duhovniško, redovniško, misijonsko poslanstvo. »V Gospodu je moja moč. Iz globočine, o Gospod, kličem k tebi, Gospod, usliši moje klice«, po psalmu 130 pravi eden od taizeiskih kanonov.

Dr. Ocvirk je pred leti zapisal: »Ne verjamem, da bi me Bog še enkrat poklical za duhovnika. To pa zato, ker ima Bog dovolj domišljije in bi mi zagotovo dal priložnost, da bi si našel eno "fajn" žensko in izkusil še to plat življenja. Ki je ne bom nikoli spoznal.  Ampak vsaka izbira je tudi odpoved in to je pač treba vzeti v zakup. Res je tudi, da je duhovniška služba služba, zakon pa ne: tu gre za popolno (pre)dajanje drugemu.« Duhovniška služba je poslanstvo, nikakor ni samo služba. In duhovniško posvečenje je prav tako kot zakon, zakrament. Če Cerkev ne more pristati na ločitev moža in žene, ker sta postala eno telo in sta, kot prvi dr. Ocvirk popolnoma predana drug drugemu, koliko bolj mora biti šele duhovnik predan Kristusu, saj ga v občestvu ljudi, v Cerkvi, nadomešča! Si lahko predstavljamo duhovnika, ki po opravljeni maši sleče talar in ni več duhovnik? Ni več v Jezusovi službi, nič več zavezan njegovim zapovedim?

In po drugi strani, če ni Cerkvene razveze (je le ničnost zakona), zakonca pa, če se kljub temu ločita, ne smeta pristopati k zakramentom, je na drugi strani zgolj ugodno rešena prošnja za laizacijo duhovnika, ki se je pregrešil v disciplinskih zadevah in zatem njegovo običajno krščansko življenje, za kristjane res nekaj nevzpodbudnega…

Lahko se strinjamo, kot zapiše dr. Ocvirk, »da ne bi bilo nič narobe, če bi duhovniki imeli možnost, da se svojemu poklicu posvetijo za pet ali deset let in potem počnejo kaj drugega,« vendar šele, ko bi glede tega veljala jasna pravila. Tudi škofe bi lahko verniki volili, kot evangeličani, ampak šele po tem, ko bi se spremenilo kanonsko pravo. Z odločitvijo dr. Ocvirka za družino torej ne bi bilo nič narobe, če bi jo sprejel v obratnem vrstnem redu, kot je to v resnici storil. Najprej bi moral izstopiti, zaprositi za laizacijo in ko bi spregled dobil, bi si lahko, prost vseh spon, omislil družino. Ker pa je tukaj vrstni red preskočil, njegovega dejanja pač ne moremo sprejeti tako nalahko.

Glede na vse, kar se nam dogaja v zadnjem času, se lahko mirno strinjamo z dr. Ocvirkom, ko zapiše: »vse bolj se mi je dozdevalo, da to vsesplošno slovensko iztirjenje iz evropske civilizacijske orbite vleče za seboj tudi katoličane in njihovo Cerkev. Kako ne, ko pa so večinoma Slovenci/ke! In naj mi ne zamerijo gospodje škofje, dajali so mi vtis, kot da so ovce brez pastirja. Kaj so zdaj, ko so obglavljeni!? Bog pomagaj moji ljubi Cerkvi!« Glede na odmevnost vloge dr. Ocvirka, ki je za nekatere eden največjih katoliških intelektualcev, glede na njegove oddaje, s katerimi je skušal večati spoznanja in rušiti predsodke, ali je z njegovim izstopom iz duhovništva, njegovi ljubi Cerkvi kaj lažje? Ali lahko ljudje to razumejo kot dejanje, s katerim bo katoličanom po neslavnih finančnih aferah zdaj zasvetila luč, ali nasprotno, po katerem bo še več zmede in razdora? Ni jih malo, ki so glede na zadnje dogodke, začeli tudi na njegovo minulo delo gledati drugače. Zazdelo se jim je namreč neiskreno, kajti Cerkev, kot ugotavlja sam dr. Ocvirk, potrebuje predvsem »resnicoljubnost in dialog«. Pri njegovih besedah v intervjuju pa gre večinoma za monolog…

In za konec še vprašanje kako naprej? Dr. Ocvirk se sprašuje: »Bomo jaz sam in moji izključeni, gobavi, ali vključeni, dobrodošli kot izgubljeni sin!? In če me imajo za nesrečnika brez primere, bodo soverniki dvignili nos in šli mimo naprej k božjim opravilom ne meneč se zame kot duhovnik in levit v priliki o usmiljenem Samarijanu? Ali pa se mi bodo kot Samarijan posvetili in mi pomagali, da se postavim na noge?« Dr. Ocvirk bo v Cerkvi seveda vedno dobrodošel. Kako le ne bi bil, saj Jezus vse ljudi vabi, naj vzamejo svoj križ na svoja ramena in ga nosijo za njim. In križ, ki si ga je pri 62. letih naložil sam, ne bo lahek. To mu lahko povem iz lastne izkušnje družinskega očeta petih otrok. Verjamem tudi, da ga bodo mnogi verniki podprli, tudi duhovniki in redovnice, že zaradi minulega dela in poznanstev, ki jih je v teh letih spletel, a vendar bo ostal tudi kanček grenkobe pri tistih, ki njegovega koraka ne odobravajo.

Kristjani svoje vere ne smemo graditi na ljudeh, ampak na živem Kristusu. Primeri svetnikov nam sicer lahko pomagajo, saj če so zmogli oni, si mi lahko vsaj prizadevamo za svetost. Nekaterim uspe, drugi na poti klonejo. Tisti, ki mu bomo dajali končni odgovor pa je, prav tako kot gorje pohujšanja, ki pride po človeku, do malih, ki verujejo v Sina Človekovega, omenjal tudi ljubeči primer izgubljenega sina. Božja pota niso človeška pota. V primeru dr. Draga Ocvirka, ki mu osebno želim vse dobro v življenju, ne želim soditi ne o enem, ne o drugem. Želim si le jasne besede odgovornih in dialoga, ki nas na naši krščanski poti ne bo razdvajal, ampak nam pomagal k bolj krščanskemu življenju.

Morda ste že slišali, da se je znana hrvaška atletinja Blanka Vlašić spreobrnila, da zdaj redno hodi v cerkev in si ne more več predstavljati življenja brez Jezusa. ''Ona Blanka?'' Da, ona Blanka, ki jo poznamo iz TV-zaslonov in ki je svoje življenje, svoj obstoj, enačila z uspehom na tekmovanjih. In potem je prišlo do poškodbe, z njo pa se je odprlo popolnoma novo poglavje v njenem življenju, piše na hrvaškem katoliškem blogu Magnifikat. Ta novica je bila očitno tako zanimiva za hrvaško občinstvo, da so jo objavili tudi nekateri mediji. Tam sem jo našel in prevod posredujem tudi med svojimi zapisi…

Blanka je pred dnevi o svojem spreobrnjenju spregovorila učiteljem verouka na javnih šolah (ja, tudi to imajo Hrvati) zbranim na katehetski poletni šoli.

Kot pri večino njenih vrstnikov je bila birma zanjo prelom s Cerkvijo. Svoje pričevanje je Blanka začela s solzami v očeh in z besedami: "Sram me je, kar sem bila taka... sram me je, kar sem Bogu nenehno obračala hrbet... a vendar sem nekako vedela, da je bil On ves čas tu."

Vse se je začelo s poškodbo. Zaradi neprestanih bolečin je drsela vse globlje v depresijo. Skušala je razumeti, da se ji to dogaja zato, ker se je tako zelo poistovetila z uspehom. Obstajala je le v kolikor je bila uspešna. Če ni bila uspešna se je najraje ''za tri dni zaklenila v sobo, da je nihče ni ne videl in ne slišal.« »Skakanje bila moja identiteta,« pravi. Brez uspeha se ni počutila potrjena. Stanje depresije se je tako povečalo, da je čutila ogromen pritisk v prsih, zaradi katerega je komaj lahko dihala. V glavi je že imela sliko o najtežjih oblikah bolezni. Z nikomer se ni imela želje pogovarjati ali govoriti o poškodbi, o bolečinah, o tem kaj preživlja .

Pa jo nekoč je poklical prijatelj in rekel: »Zate sem na Poljudu prižgal svečo v čast svetemu Antonu.« Kasneje je razmišljala, da bi to tudi sama lahko to storila, če se morda da kaj popraviti. In je šla, brez neke osebne molitve, »prižgat svečo... vsak dan dva meseca zapored«. Toda nič se še ni zgodilo, ampak kot da je bilo tudi to priprava na spreobrnjenje.

Njeno spreobrnjenje je povezano s spreobrnjenjem njenega brata, ki se je prav tako dogodilo med športno poškodbo. Mimogrede se mu je potožila na treningu, kako jo boli. On pa se ji je približal in začel govoriti o Bogu.

»Moj brat Marin, meni govori o Bogu?« »Pa on za to ni kompetenten«, je pomislila, ko se mu je najprej čudila. Ampak pravi: »Če bi vi takrat slišali mojega brata, potem bi vam bilo vse jasno«. Kar naenkrat je začela jokati in jokati... in je jokala, kot pravi, tri dni. Njen brat je postal popolnoma druga oseba. Takrat se je tudi sama začela vse bolj obračati k Jezusu.

Tisto kar jo je v nekem trenutku silno vzradostilo, je bilo spoznanje, da ji ni treba nositi »nevarne maske«, ki straši druge okoli nje. Rekla je, kako se ji zdi, da so bile njene tekmice na stadionu tako prestrašene, ko so videle njeno pojavo, da so morda (pravi v šali), že zato skakale slabše. Ko je to spoznala je postala srečna, da je lahko ponižna. Kot da ji je nekdo nekoč naložil potrebo, da mora biti vedno močna in samozavestna. Ob spreobrnjenju pa je spoznala, kako osvobajajoče je, ker je lahko slabotna.

Blanka Vlašić je spregovorila tudi o tem, kako je ob neki priložnosti v Parizu pred prihodom na stadion molila skupaj z dvema drugima tekmovalkama tako, da so se skupaj držale za roke. Ostalih devet pa je stalo ob strani. Na tem tekmovanju so takrat bile prav te tri, prva, druga in tretja. »Ni nujno, da to kaj pomeni«, je še dodala Blanka, ki se zaveda, da Božja volja ne more biti vedno medalja. Da, je dodala, naslednjič so se tudi ostale pridružile molitvi in tako ugotavlja, da je v športu, med tekmovalci, veliko področje apostolata .

Kot rezultat Blankinega in bratovega spreobrnjenja se je zgodilo še nekaj velikega v njihovi družini. Njena starša sta se pred nedavnim, v mesecu juliju, po tridesetih letih civilne poroke končno poročila tudi cerkveno.

Med pričevanjem o veri je Blanka večkrat težko zadrževala solze in s tem javno pokazala, da je prišel čas, ko lahko odvrže svojo masko, ki ji ni dopuščala, da bi bila tisto, kar je v globini njene duše, ne glede na zmage in poraze, da je Božji ljubljeni otrok.

O intervjuju, ki ni več dostopen...

Kronologija:

»Moram reči, da sem presenečen, da se niste obrnili naravnost name, ampak pričakujete nekakšne »uradne informacije«. Teh preprosto ni, ker sva oba akterja, moj predstojnik in jaz sam zavezana molku, dokler postopek traja. Žal sem o svojem koraku obvestil tudi neko eminenco in neko excellenco. Kot poznavalca cerkvenih procedur, sta mi zabičala, naj do konca postopka molčim … sama pa že naslednji dan spregovorila svojim zaupnikom, ti spet svojim in tako vse do novinarke Večera. Menim, da od tod dalje nisem več zavezan k molku…«

In nadaljuje:

»Pred dvema dnevoma me je Ranka Ivelja prosila, naj odgovorim na njena vprašanja. Po posvetovanju sem to storil in vam zadevo spodaj v celoti podajam.«

Na njegovo pošto sem odgovoril 26. 8. in med drugim zapisal:

»Lahko si prestavljate naše začudenje ob neuradni novici o vašem izstopu.
Lahko si prestavljate tudi težave ob njeni potrditvi, prav tako ob telefonskih vprašanjih poslušalcev, če smo to slišali…«

In končujem:

»Ne želim biti vaš sodnik, tudi ne želim opravljati, zato se mi zdi vaša pošta korak do razjasnjena.
Meni zadostuje. Glede na to, da jo bodo očitno objavili v Dnevniku, me zanima, če jo lahko objavim tudi jaz?«

Dr. Ocvirk še isti dan 26. 8. med drugim odgovarja:

»Dnevnik ima prednost pri objavi. Vsega gotovo ne bodo uporabili, tako da vam bo še veliko ostalo, in lahko, če imate za smiselno, to objavite za Dnevnikom.«

Sledila je objava v Dnevniku 31. 8., zato sem nato objavil poslani izvirnik.

Ni bilo treba čakati prav dosti, da sem 2. septembra prejel pošto odgovorne urednice Dnevnika Suzane Rankov, ki me je seznanila o tem, da kršim avtorske pravice:

»…Četudi vam je odgovore na vprašanja naše novinarke posredoval dr. Drago Ocvirk, so odgovori del celote, saj brez konteksta vprašanj ne bi nastali.  Ne gre namreč za samostojen zapis dr. Ocvirka, pač pa za odgovore na vprašanja, brez katerih odgovorov  - in s tem članka - sploh ne bi bilo. Vprašanja so izključno avtorska last avtorice Ranke Ivelja, za njihov ponatis pa niste pridobili dovoljenja.

Vaše ravnanje ni le neetično, pač pa je v skladu z avtorsko zakonodajo tudi kaznivo. Zato vas pozivamo, da zapis na spletu nemudoma umaknete…«

Po pogovoru z urednikom sem besedilo umaknil ob spremnemu besedilu urednici Suzani Rankov:

»Naj povem, da se mi je na moj zapis iz 14. avgusta: Še globje gre ( http://blog.ognjisce.si/joze/2013/08/14/se-globje-gre ) oglasil sam dr. Drago Ocvirk in mi (brez da bi ga to posebej prosil) poslal svoje odgovore za Dnevnik. Na izrecno vprašanje ali jih lahko objavim, mi je odgovoril pritrdilno, vendar po objavi v Dnevniku. To sem tudi storil, v dobri veri, da je s tem želel zgolj nagovoriti katoliške bralce o vzrokih za svoj izstop. Ker sta si besedili tudi sicer različni (intervju je samo osnova zapisa v Dnevnikovem Objektivu), v zvezi z avtorskimi pravicami nisem imel razloga za misel na kakršnokoli kršenje.

Očitno sem se motil...«

Vsak dan v tednu po opoldanskem zvonjenju iz radijske kapele molimo po namenu naših poslušalcev. Za molitev nas je prosila poslušalka, ki prosi za svoja sinova, da bi spet našla vero in se poročila.

Ob tem sem se spomnil na poletne počitnice in klepet s kolegom, s katerim se sicer vidimo vsako leto. Omenil sem mu, da se je nekoliko spremenil, morda malo umiril... Bilo je zgolj opažanje, ki pa ga je spodbudilo k besedi.

„Veš letos sem bil na operaciji. Imel sem tumor. Benignega na srečo. Odstranili so mi ga, zdaj sem čist...“ In potem sva govorila o „nervozi“, ki ga je dajala pred posegom, o psihi, ki krmari po svoje in iz sicer hladnokrvnega človeka izvabi marsikaj nenadejanega. V naslednjem trenutku pa je začel govoriti o svoji poroki. Ja, tudi poročil se je letos! Malo čudno se mi je zdelo, saj sta z „ženo“ in otrokoma prihajala na dopust že vrsto let.

Zakaj se mu je zdelo potrebno poročiti ravno zdaj, ga iz vljudnosti nisem vprašal. Tudi kako je to sprejela žena, ali se je kaj spremenilo, ga nisem vprašal. Ampak bolj kot sem o tem razglabljal, bolj mi je postajalo jasno, da je bolezen naredila svoje tudi pri dobrih sklepih. Poroka je bila očitno nekaj, kar je čutil kot pomanjkljivost. Kljub temu, da ni kristjan.

Tako kot poslušalka, ki v molitvi prosi za svoja sinova, je tudi prej omenjeni kolega začutil, da je treba dati odnosu, ki ga živi z ženo tudi formalno podobo, s podpisom in jasno besedo. Vsak lahko reče, da se dvema zato, da živita skupaj ni treba poročiti, da jima to nič ne pomeni, da je njun odnos samo njun in da ni nikomur potrebno služiti na ta račun. Seveda gre pri nekaterih, ki se ne želijo poročiti, tudi za preračunljivost, saj so matere „samohranilke“, kljub temu da to sploh niso, precej bolj zaščitene od poročenih. A pustimo te zadnje in poglejmo one prve, ki si le lajšajo vest...

Nekje zadaj, za vsemi ugovori vedo, da temu ni (čisto) tako. Če bi jima bilo tako zelo vseeno, zakaj potem tega tudi ne podpišeta? Saj je konec koncev vseeno... Tudi če na banki prosimo za kredit, moramo nekaj podpisati, če stopimo v službo, prav tako podpišemo pogodbo. Ta nam daje neko gotovost, da tisti, ki so me sprejeli na delo mislijo resno in mi poleg dolžnosti dajejo tudi nekatere pravice.

Ko pomislimo na to, da gre danes skoraj polovica zakonov po zlu, se nam morda zgoraj zapisano zdi anahronistično, ampak zakaj nekateri pravilnost te odločitve spoznajo med boleznijo? Takrat ko se bolj poglobijo vase, ko delajo nekakšen obračun svojih dejanj? Se takrat zavedo česa takega, kar pred tem niso videli? So doživeli kakšno posebno razsvetljenje? Jim bo zdaj lepše?

Odgovor prepuščam vam!