Morda ste že slišali, da se je znana hrvaška atletinja Blanka Vlašić spreobrnila, da zdaj redno hodi v cerkev in si ne more več predstavljati življenja brez Jezusa. ''Ona Blanka?'' Da, ona Blanka, ki jo poznamo iz TV-zaslonov in ki je svoje življenje, svoj obstoj, enačila z uspehom na tekmovanjih. In potem je prišlo do poškodbe, z njo pa se je odprlo popolnoma novo poglavje v njenem življenju, piše na hrvaškem katoliškem blogu Magnifikat. Ta novica je bila očitno tako zanimiva za hrvaško občinstvo, da so jo objavili tudi nekateri mediji. Tam sem jo našel in prevod posredujem tudi med svojimi zapisi…

Blanka je pred dnevi o svojem spreobrnjenju spregovorila učiteljem verouka na javnih šolah (ja, tudi to imajo Hrvati) zbranim na katehetski poletni šoli.

Kot pri večino njenih vrstnikov je bila birma zanjo prelom s Cerkvijo. Svoje pričevanje je Blanka začela s solzami v očeh in z besedami: "Sram me je, kar sem bila taka... sram me je, kar sem Bogu nenehno obračala hrbet... a vendar sem nekako vedela, da je bil On ves čas tu."

Vse se je začelo s poškodbo. Zaradi neprestanih bolečin je drsela vse globlje v depresijo. Skušala je razumeti, da se ji to dogaja zato, ker se je tako zelo poistovetila z uspehom. Obstajala je le v kolikor je bila uspešna. Če ni bila uspešna se je najraje ''za tri dni zaklenila v sobo, da je nihče ni ne videl in ne slišal.« »Skakanje bila moja identiteta,« pravi. Brez uspeha se ni počutila potrjena. Stanje depresije se je tako povečalo, da je čutila ogromen pritisk v prsih, zaradi katerega je komaj lahko dihala. V glavi je že imela sliko o najtežjih oblikah bolezni. Z nikomer se ni imela želje pogovarjati ali govoriti o poškodbi, o bolečinah, o tem kaj preživlja .

Pa jo nekoč je poklical prijatelj in rekel: »Zate sem na Poljudu prižgal svečo v čast svetemu Antonu.« Kasneje je razmišljala, da bi to tudi sama lahko to storila, če se morda da kaj popraviti. In je šla, brez neke osebne molitve, »prižgat svečo... vsak dan dva meseca zapored«. Toda nič se še ni zgodilo, ampak kot da je bilo tudi to priprava na spreobrnjenje.

Njeno spreobrnjenje je povezano s spreobrnjenjem njenega brata, ki se je prav tako dogodilo med športno poškodbo. Mimogrede se mu je potožila na treningu, kako jo boli. On pa se ji je približal in začel govoriti o Bogu.

»Moj brat Marin, meni govori o Bogu?« »Pa on za to ni kompetenten«, je pomislila, ko se mu je najprej čudila. Ampak pravi: »Če bi vi takrat slišali mojega brata, potem bi vam bilo vse jasno«. Kar naenkrat je začela jokati in jokati... in je jokala, kot pravi, tri dni. Njen brat je postal popolnoma druga oseba. Takrat se je tudi sama začela vse bolj obračati k Jezusu.

Tisto kar jo je v nekem trenutku silno vzradostilo, je bilo spoznanje, da ji ni treba nositi »nevarne maske«, ki straši druge okoli nje. Rekla je, kako se ji zdi, da so bile njene tekmice na stadionu tako prestrašene, ko so videle njeno pojavo, da so morda (pravi v šali), že zato skakale slabše. Ko je to spoznala je postala srečna, da je lahko ponižna. Kot da ji je nekdo nekoč naložil potrebo, da mora biti vedno močna in samozavestna. Ob spreobrnjenju pa je spoznala, kako osvobajajoče je, ker je lahko slabotna.

Blanka Vlašić je spregovorila tudi o tem, kako je ob neki priložnosti v Parizu pred prihodom na stadion molila skupaj z dvema drugima tekmovalkama tako, da so se skupaj držale za roke. Ostalih devet pa je stalo ob strani. Na tem tekmovanju so takrat bile prav te tri, prva, druga in tretja. »Ni nujno, da to kaj pomeni«, je še dodala Blanka, ki se zaveda, da Božja volja ne more biti vedno medalja. Da, je dodala, naslednjič so se tudi ostale pridružile molitvi in tako ugotavlja, da je v športu, med tekmovalci, veliko področje apostolata .

Kot rezultat Blankinega in bratovega spreobrnjenja se je zgodilo še nekaj velikega v njihovi družini. Njena starša sta se pred nedavnim, v mesecu juliju, po tridesetih letih civilne poroke končno poročila tudi cerkveno.

Med pričevanjem o veri je Blanka večkrat težko zadrževala solze in s tem javno pokazala, da je prišel čas, ko lahko odvrže svojo masko, ki ji ni dopuščala, da bi bila tisto, kar je v globini njene duše, ne glede na zmage in poraze, da je Božji ljubljeni otrok.