Gospod Jože, strinjam se z napisanim.
Žal je g.Ocvirk, eden od tistih, ki je govoril eno, delal pa drugo in to ne bi smel. Sodil bo Bog.
Kako naj sedaj verniki, še verjamemo. da sredstva, ki jih zbiramo za misjone , na razlićne načine, res pridejo tja, kamor so namenjeni.
Tudi g. Ocvirk je zadnje dve leti. zelo dejavno hodil po župnijah in pričeval..... a, kot kaže s figo v žepu.
Ne bojim se, za cerkev na Slovenskem,ker po naših župnijah deluje veliko požrtvovalnih duhovnikov, redovnikov, redovnic. Bog jih živi!
Odpadniki pa vedno bodo.

Osebno misim, da si tukaj termin "službe" napačno tolmačite. Mislim, kolikor sem imela opravka z dr. Ocvirkom, da ni bila mišljenja služba kot služba od 8-do 16h (ali v kakem drugem terminu!), torej nekaj, kar opraviš in je, ampak služba v pomenu služenja - duhovniška služba v pomenu "duhovnik, ki služi Bogu in ljudem". Duhovniška služba je služenje - zakon pa ni služenje, ampak podaritev. Vsaj jaz sem tako razumela njegove izjave skozi pretekla leta.

Se vam, spoštovana Ana, ne zdi smešna trditev, da zakon ni tudi služenje? V bolezni in zdravju, v sreči in nesreči...

"Žal je g.Ocvirk, eden od tistih, ki je govoril eno, delal pa drugo in to ne bi smel."

Mar v RKC-ju to ni vseobsegajoča praksa? Kleriki oznanjajo evangelij, živijo ga pa ne. Ni župnije kjer se ne bi srečali s z razkorakom oznanjenega in dejanskega.

Tako radi obsojamo druge, kaj bi mogli in kako bi mogli. PA vseeno. Takšne stvari se ne zgodijo na klik. Ni se g. Ocvirk eno jutro zbudil in se odločil, da bi imel otroke. To je realno življenje, takšne stvari se dogajajo počasi. Kot v zakonu. Prevare itd.
In očitno, ko je videl, da je zašel, je naredil edino pravilno. Odločil se je. Tako kot je bilo prav v tistem trenutku. Za razliko od mnogih, ki tega nikoli ne storijo.
In takšni kot je on ne delajo škode cerkvi, ker se je znal odločit, stoji zasvojimi dejanji in mu ni težko tega priznati.
Kaj pa vsi tisti preostali, ki niti več ne skrivajo kršitev celibata? Pa jim na misel ne pride, da bi se enkrat odločili kje bodo.

Smo pa vsi ljudje, krvavi pod kožo. Vsi delamo napake, takšne in drugačne. Zakaj bi bili torej duhovniki izvzeti iz tega?
Kdor je brez greha, naj prvi.....

Kakorkoli že razumemo realno dejstvo: ljubezen JE
s(S)luženje Resnici L(l)jubezni, nikogar ne sodim, niti ne obsojam, vsi smo samo ljudje;grešniki, da, grešni ljudje ... zaradi nas je Jezus tudi prišel ...

To, da gospod kot katoliški duhovnik počaka na penzijo Teološke fakultete in potem "ledik ino frej" duhovništva oznani, da ima dve leti starega otroka, - meni se to zdi naklepno dejanje.

Po ločitvi ne smeš več k obhajilu. Hudo. Kaj pa po izstopu iz duhovništva?

Je treba po riti pastirja ali ovce?

Gre mi na jetra, da danes nihče več ni odgovoren za svoja dejanja. Vsak je en revček, vsak pravi, to mi pripada...

Vem pa tudi: ne sodite, da ne boste sojeni.

Bog, blagoslavljaj moj zakon.

Predlog:

dr. Ocvirk naj s predavateljsko pokojnino krije konkreten del izpada darov za misijone. Z besedami mu je šlo odlično, zgled študentom pa ni. (In grem stavit, ali je žena njegova študentka. In kam bo šel na poročno potovanje.)

Pravi misijonarji, kaj šele priložnostni, bodo težje šli na Salomonove otoke.

Dosti je teh študijev za doktorje duhovnike po Rimu in vsepovsod, da spoznavajo svoj ego. Sobotno leto je dovolj.

Moja pokojna stara mama je rekla: Po duhovnikih vera gor,po duhovnikih vera dol. Pa ne mi govorit,da smo pod kožo vsi krvavi. Tudi v zakonu je potrebno marsikaj potrpeti,odpuščati in moliti tudi za zvestobo. Kaj pa duhovnik, kako se je zaobljubil pred Bogom? Ob velikem številu položnic za dobrodelne namene se bo človek vprašal komu je denar namenjen? Ti izstopi iz duhovniških vrst,pa prevare...to boli. Zakaj cerkev tako spodbuja lajke,da pomagamo.Zakaj? Da bodo imeli duhovniki več časa zase. Po nekaterih župnijah duhovnik ne poučuje niti verouka.Vse samo lajki,kot da nimamo ze dovolj službo,pa družino,pa da za svoje starše skrbimo?Zelo rada sem prisluhnila pogovorom z dr.Dragom Ocvirkom na radiju Ognjišče. Zelo me je prizadelo. Pa že tako se stalno iščem pri osebni veri. Vedno padam ob takih preizkušnjah.Hvala Bogu tudi za vse dobre duhovnike,ki zvesto hodijo za KRISTUSOM..Hudo mi je za mladino,ki si vse razlaga spet po svoje. Gospod,duhovnikov nam daj!

Tole lepim od nekje drugje, pa se mi zdi odlično:

Cerkev primerjam z lipo, ki nam rase na dvorišču: Z nje padajo vsak dan drobne izsušene, ob večji burji tudi debelejše veje in to vse dni v letu. Ne glede na to ima mogočno krošnjo, ki nam daje senco. Tako se čisti in rase dalje. (Makovec)

Ob vsej iskrenosti dr. Ocvirka me zanima samo eno: Ali bi mož naredil isti korak pred 25 leti, ko je začel oz. prihajal na vrhunec svoje kariere? Če bi, potem je "še" iskren in krvav pod kožo, če ne bi, se nagiba v preračunljivost in v stanje "poskusimo še to"... Ja, vedno znova je težko, ko vidimo in doživljamo razporoke, prevare: tako zakonske kot duhovniške. Človek, ki stoji mora res paziti in gledati, da ne pade in svojo iver imeti neprestano pred očmi, hudo pa je, ko postajajo padci in iveri ter bruna samoumevni in "pravilni". Ne, grešnika res ne obtoževat, toda greh ostaja greh, pa če ga dela papež, škof ali laik in ob hrastoveljski freski mi postaja vse skupaj precej bolj jasno... Ampak veste. Sprašujem se res še nekaj: "Ljudje, ki oznanjajo Božjo ljubezen, oznanjajo tudi Božjo pravičnost in joj, ali se pekla res ne bojijo?" Hja, morda mislijo, da ga ni...da je vse že na zemlji. Groza me je, če se motijo... Bog nam pomagaj.

Nekje sem prebral, da je napuh človeka lahko večji od božjega usmiljenja. Zato nas je Gospod poučeval prav v ponižnosti. Človeka najbrž zanese, ko začuti, kako mu mnogi priznavajo vrhunskost, vodilno mesto, ..., in pozabi, se odvadi, da je tudi intelektualna ostrina dar, in kot dar podarjena predvsem za skupnost, kot vsi darovi, sposobnosti, ki smo jih prejeli. V današnjih časih je moderno, da si prisvajamo zasluge, opravičujemo "več" z odgovornostmi, ki jih kakor imamo pred skupnostjo (podjetje, občina, država). Kaj pa lahko posameznik naredi brez skupnosti? Je lahko podjetje uspešno brez dobrih delavcev?... Preveč je navideznosti in premalo, mnogo premalo spoznanj o naravi stvarnosti. Tako precenjujemo in podcenjujemo posameznika (tudi stvari), spoštujemo pa tako težko.
Ko dajemo v dobrodelne namene, dajajmo s čistim srcem, z dobrim namenom. Vse je lahko zlorabljeno, a to ni stvar darovalca, pač pa posrednika. Pač.
Biti poročen je enako poklicanost, kakor biti posvečen kot duhovnik. Tudi poročeni nismo samo za čas delovnika, tudi ne za določene naloge, pač pa z vsem bitjem in za vso večnost, za vse okoliščine. Tudi omahnemo lahko, a to ni namen zakona, pač pa naša nemoč in izbira. Sv. Pavel bi k temu dodal: Moč se v slabosti spopolnjuje"(2Kor 12,9), zato nam padci nebi smeli biti v pohujšanje, pač pa v opomin, da se nebi zanašali na človeške vrline (sposobnosti), pač pa na božjo moč.
Duhovnik, ki zapusti duhovniško službo in se skuša poročiti (po cerkvenem pravu ne more skleniti veljavne zakonske zveze, dokler ne dobi spregleda zadržka svetega reda), ne sme prejemati zakramentov, razen v smrtni nevarnosti.
Ne vem, kako je človeku, da po štiridesetih letih redovništva in duhovnoištva, ter pri dvainšestdesetih letih, "poskuša" nekaj novega. Vem le, da je zanj prelomnica, ki jo sicer more ublažiti ljubezen bližnjega in morda malo odložiti skrb za otroka, zaznamuje pa te za vse kar počneš do konca dni. Prepričan sem, da v sebi nikoli ne prideš čisto na jasnem, ali si storil vse, kar je bilo v tvoji moči, da bi obdržal dar, ki ti je bil zaupan.
In notranje bolečine ob tem vprašanju so hude.
Bratje in sestre, molimo "in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega" z mislijo na vse, ki jih življenje preizkuša bolj in drugače kot morda to doživljamo sami in jim ne odtegujmo bratske podpore, ki jo potrebujejo.

G. Jože dvakrat sem prebrala, zelo moder človek ste, znate razumno oceniti situacijo.
Še pripombo k zadnjemu odstavku; Človek, ki se tako odloči, kot se je g. Ocvirk, si nedvomno izbere težjo pot in naloži težak križ. Zato ga ne glede, da si je to sam izbral, spremljajmo z usmiljenjem in podprimo z molitvijo.

Se spomnite kako "modro" predvsem pa za moje videnje neiskreno je v pismu g. Ocvirk "ščitil" svojega stanovskega kolega g. Rodeta, ko je prišlo v javnost sporočilo, da ima le-ta sina? To je bilo v času, ko je Ocvirek že bil očka!!!!??? Packarija v duhovniških vrstah. Govorijo eno, delajo drugo.

Oja... Vroče...
Jože, hvala, da omogočaš ljudem, da povedo, da se izrazijo v svoji bolečini, razočaranju in dajo sebi možnost, spoznanja, da merilo človekove (tvoje, moje, Nadine, Jožetove, Burmine...) dragocenosti ni človek, ampak dejstvo, da sploh obstajam - obstajaš po hrepenenju in iz hrepenenja samega Stvarnika.
Prepričan sem, da smo vsi vredni, da se še posebej v teh zemeljskih okoliščinah podpiramo, vspodbujamo k duhovni čuječnosti - zavedanju samega sebe.
KDO SEM?
ČIGAV SEM?
OD KOD PRIHAJAM?
Spoštovana obiskovalka, obiskovalec. Verjamem, da je smisel življenja odkrivati resničnega sebe, se nad odkritim veseliti in to uporabljati - trenirati. V tem vidim ODNOS s samim seboj in posledično s hrepenenjem razvijanje pristnega, osebnega odnosa s Stvarnikom, iz česar se rodi zdrav medčloveški odnos.

Tukaj ne gre za prikrivanje "pack", ki se dogajajo med nami, ampak gre za to, da nam je prioriteta to, da se razvijamo, da se odločimo biti drzni v dobrem in biti vizionar.
Vsi smo vredni dobrga, naj nas slabosti ne zavedejo tako daleč, da nas preokupirajo in pozabimo na resničnega sebe.

“Kada god si u dobru i vjeruješ u dobro, tada zla nema, jer ostvaruješ dobrotu.”
dr. Tomislav Ivančić
"Ne moraš se truditi svejedno te volim"
dr. Tomislav Ivančić
"Idi sa tom snagom u sebi i pobijedit ćeš!"
dr. Tomislav Ivančić
"Netko je i tebe želio."
dr. Tomislav Ivančić
“Kada god si u dobru i vjeruješ u dobro, tada zla nema, jer ostvaruješ dobrotu.”
dr. Tomislav Ivančić

"Tukaj ne gre za prikrivanje "pack", ki se dogajajo med nami, ampak gre za to, da nam je prioriteta to, da se razvijamo, da se odločimo biti drzni v dobrem in biti vizionar."
Kako lepo je, da lahko izmenjavamo mnenja in srečujemo take, ki znajo lepše izraziti stvari, ki jih sami ne znamo, jih pa občutimo! Bogu hvala tudi za moderna sredstva, da se le pozitivno uporabljajo!

Zelo sem razočarana nad dr. Ocvirkom. Veliko predavanj sem poslušala. Spomladi je v našem kraju predaval o življenju in delu na Salomonovih otokih in tudi prodajal zadnjo knjigo in sprejemal pomoč za otroke in bogoslovce na teh otokih. Čudno sprenevedanje, sam pa v postopku izključitve in duhovniških vrst. Pa že otroka je imel. Te nabirke so bile zanj in njegovo.... nvse zaupanje sem izgubila v posvečene osebe. V soboto ko sem prebrala članek v Dnevniku pa do konca razočarana.

Tadeja,zaradi izstopa dr. Ocvirka smo vsi prizadeti, vendar mislim, če se mu je že zalomilo, je pošteno do žene in otroka, da ju prizna in poskrbi zanju. Štirideset najboljših let je daroval Cerkvi in nam kristjanom, bodimo mu zato hvaležni in ga brez zamere pustimo, da gre svojo pot.
To, da bi pa darove nabrane za misijone porabil zase je pa huda obtožba in bi jo ne smeli uporabljati, če ni zato trdnih dokazov. V tem primeru bi ne bil samo duhovnik, ki je izstopil pač pa SLEPAR.
Včasih so rekli: KAR JE CERKVENO JE OGNJENO !!!

Strinjam se z babico!

Babica, grdo je, da dr. Ocvirk želi izstopiti takrat, ko pride do pokojnine. In ne prej, ko se je kot duhovnik zapletel.

Še hujše: svoj greh skuša prikazati kot nekaj normalnega.

Kako boš pri verouku govoril mladostnikom, ki jih razganja, o vzdržnosti do poroke, če stare junce tako meče?! Je res prav biti tiho in požreti vse?

Pozdravljeni,
moje mnenje temelji predvsem v zavesti o treh osnovnih pravil življenja:
1. Da se vsaka oseba skozi čas spreminja. Hvala Bogu! Kdor se ne spreminja in k temu tudi stalno ne teži, takšen človek je bolj zavezan k hudobnemu kot dobremu. Zato je naravni zakon in pravica človeka: spremembe osebnosti. G. dr. Drago Ocvirk ni več ista persona kot pred 40 - 50 leti. Enako ne bomo mi. Človek raste celo življenje, s tem pa tudi čutenje kaj je duhovna in kaj zemeljska ljubezen.
2. Bog je dal človeku svobodno voljo. Ta svobodna volja človeku omogoča da uresničuje svoja dejanja, za katera misli, da so najboljša v danem trenutku. Zaradi svobodne volje enkrat pomagamo siromakom, drugič tolažimo starejše vdove, tretjič vzgajamo otroke ali zapravljamo čas v šoping centrih ali na internetnih forumih. Zaradi svobodne volje je svet tudi vsak dan boljši! In zaradi svobodne volje celo življenje spoznavami iz različnih kotov ljubezen do Jezusa Krtistusa.
3. Še tretje pravilo: ljubezen. Ljubezen sta za kristjane Jezus Kristus in Bog oče. Le da se je skozi čas pojmovanje ljubezni spridilo. Zakaj? Zato ker je ljudem lažje pridigati in učiti druge kako naj živijo kot delovati. Jezus uči ljubezen najbolj skozi delovanje, ozdravljenje in pomoč živim ljudem. Njegovo življenje je predvsem delo. Enako apostoli. Vsi so se sami preživljali, zraven pomagali "ubogim" in to delo razlagali v duhovnem pomenu. Delo z ljudmi v praksi v dobrem ima po Svetem pismu prednost pred vsako knjigo in pridigo, celo pred samim seboj (se pravi pred svetim zapisom). V smislu najprej se "spravi s človekom" in pridi nazaj. Torej tudi najprej pomagaj pomoči potrebnim in tako mi boš najbolj služil v veri. Zato Ljubezen ni samo Ljubezen do duhovnega Jezusa kot duhovnega zaščitnika ampak do konkretnih živih ljudi. To je duhovni preobrat, ki so ga sposobni le Bogu najbližji ljudje. In najvišja ljubezen na tem svetu, poleg duhovne ljubezni do Boga in Jezusa, je ljubezen do otrok. Edina prava, iskrena, brez pogojevanja v zameno lastno satisfakcijo, položaj ali poklic. Zato želim g. dr. Dragu K. Ocvirku vse dobro v ljubezni in v Bogu.

Pred kratkim so me scenzurirali. Ne morem verjet.

Grem pometat. Pred svoj prag.

Vse dobro.

V svojih sodbah ne bi smeli pozabiti, da si celibata ni zmislil Jezus ali Bog ampak rimskokatoliška cerkev. Njim celibat prav ustreza, ker ostane ves denar cerkvi. Nisem zasledila, da ima kdo predlog da se ukine celibat in da si duhovniki lahko ustvarijo družino. Imeli bi več duhovnikov, otroke pa ne bi bilo treba skrivat in duhovnikom izstopat iz cerkve.
To je moje mišljenje.