Če zaprem oči, se mi pokaže velik zelen travnik na katerega sije jesensko sonce. Veter lahno maje trave, ptice pojejo in murni godejo. Nekje v daljavi je gozd, ki objema dolinico prepredeno s polji in skupkom hiš na sredini. Skozi pelje cesta. Nič dramatičnega se ne dogaja, vsaj videti ni iz mesta kjer stojim. Želim si, da bi ta trenutek trajal.
Prav ta jesenski spokoj z notranjim pogledom na neokrnjeno naravo, bi privoščil vsem, ki iščejo mir. Morda jim pogled v naravo omehča trdo notranjost, kjer divjajo duhovni boji? Človek nehote išče ravnovesje. Ga lahko pogled na nekaj čarobno lepega, skoraj idiličnega zaustavi, da se umiri in ustavi? Ali lahko zadiha s polnimi pljuči, čeprav sedi sredi čisto drugačnega okolja?
Občudujem tiste, ki lahko sredi dela uživajo v skodelici čaja. »Nič ni tako nujno, da ne bi moglo počakati skodelice čaja.« Pitje čaja v tem primeru postane obred. Vonj in toplina tekočine preplavita sleherno celico telesa. V tistem trenutku odpadejo vse skrbi, kajti dovolj jih bo ostalo tudi po čaju.
Če bi izvedel, da mi ostane samo še teden dni življenja, kaj bi storil? Bi se ves teden samo poslavljal? Bi skušal popraviti vse življenjske napake? Bi padel v globoko depresijo? Bi hotel užiti vse, kar se v tem času še užiti da? Ne, živel bi čisto običajno življenje, le da bi skušal vsak trenutek res živeti! Dovolj je skodelici čaja njena vsebina. Če skušamo vanjo naliti več, kot vanjo gre, se tekočina polije. Tako je tudi z življenjem. Le omejeno število trenutkov nam je dano. Štejejo pa le tisti, ki smo jih resnično doživeli in ne tisti, ki smo jih z veliko hitrostjo hoteli prehiteti.
Notranji mir je dar.