Dobro, slabo
Načeloma veliko pišem. Ko zadnje čase analiziram svoje pisanje ugotavljam, da opuščam zapise o osebnih stvareh in se bolj posvečam družbenim temam, anomalijam, ki jih opazim v okolici. Večinoma so zapisi oblikovani kritično, kar morda daje vtis nerganja. Želel bi vsaj toliko časa kot kritiki, posvetiti tudi pohvali, spodbudam, mislim o veselju in upanju. Priznam ni lahko.
Morda si to zadam za nalogo za naprej. Konec koncev imamo raje svetle kot temne plati življenja, iščemo srečo in imamo raje sončne kot deževne dneve…
Pred nekaj dnevi sem zasledil novico o kitajskem paru, ki je v notranji Mongoliji ozelenil puščavo, saj je v 28-ih letih nasadil 600 000 sadik dreves. Navdihujoča novica z močnim sporočilom, podobna oni iz risanke »Mož, ki je sadil drevesa«.
Koliko truda je bilo potrebo v tem času? Mož ni delal za plačo ampak za sadike dreves, ki sta jih nato z ženo sadila, zalivala, branila pred škodljivci, živino. Njun trud je bil večkratno poplačan že za njunega življenja, za prihajajoče generacije pa pomeni upanje, da se da tudi v pustinji ustvariti življenja vredno okolje.
Ker vedno rad pomislim tudi na širše, me ta zgodba sprašuje tudi o mojem lastnem trudu in naporih. Ali tudi jaz upam proti upanju? Si drznem verjeti, da lahko v puščavo našega vsakdana, prinesem kaj živega in zelenega, kjer se bo po nekaj letih dalo počivati v njegovi senci in morda, pojesti kak sadež? Če bi prej omenjena zakonca samo nergala, videla samo probleme, napore, puščavo, slabo vreme in škodljivce, se projekta ne bi nikoli lotila. Veliko lažje bi jima bilo ležati in se smiliti samemu sebi. Ker pa sta ravnala drugače, sta sebi in drugim nalila čašo čistega optimizma in upanja.
No feedback yet
Form is loading...