Vsak dan v tednu po opoldanskem zvonjenju iz radijske kapele molimo po namenu naših poslušalcev. Za molitev nas je prosila poslušalka, ki prosi za svoja sinova, da bi spet našla vero in se poročila.

Ob tem sem se spomnil na poletne počitnice in klepet s kolegom, s katerim se sicer vidimo vsako leto. Omenil sem mu, da se je nekoliko spremenil, morda malo umiril... Bilo je zgolj opažanje, ki pa ga je spodbudilo k besedi.

„Veš letos sem bil na operaciji. Imel sem tumor. Benignega na srečo. Odstranili so mi ga, zdaj sem čist...“ In potem sva govorila o „nervozi“, ki ga je dajala pred posegom, o psihi, ki krmari po svoje in iz sicer hladnokrvnega človeka izvabi marsikaj nenadejanega. V naslednjem trenutku pa je začel govoriti o svoji poroki. Ja, tudi poročil se je letos! Malo čudno se mi je zdelo, saj sta z „ženo“ in otrokoma prihajala na dopust že vrsto let.

Zakaj se mu je zdelo potrebno poročiti ravno zdaj, ga iz vljudnosti nisem vprašal. Tudi kako je to sprejela žena, ali se je kaj spremenilo, ga nisem vprašal. Ampak bolj kot sem o tem razglabljal, bolj mi je postajalo jasno, da je bolezen naredila svoje tudi pri dobrih sklepih. Poroka je bila očitno nekaj, kar je čutil kot pomanjkljivost. Kljub temu, da ni kristjan.

Tako kot poslušalka, ki v molitvi prosi za svoja sinova, je tudi prej omenjeni kolega začutil, da je treba dati odnosu, ki ga živi z ženo tudi formalno podobo, s podpisom in jasno besedo. Vsak lahko reče, da se dvema zato, da živita skupaj ni treba poročiti, da jima to nič ne pomeni, da je njun odnos samo njun in da ni nikomur potrebno služiti na ta račun. Seveda gre pri nekaterih, ki se ne želijo poročiti, tudi za preračunljivost, saj so matere „samohranilke“, kljub temu da to sploh niso, precej bolj zaščitene od poročenih. A pustimo te zadnje in poglejmo one prve, ki si le lajšajo vest...

Nekje zadaj, za vsemi ugovori vedo, da temu ni (čisto) tako. Če bi jima bilo tako zelo vseeno, zakaj potem tega tudi ne podpišeta? Saj je konec koncev vseeno... Tudi če na banki prosimo za kredit, moramo nekaj podpisati, če stopimo v službo, prav tako podpišemo pogodbo. Ta nam daje neko gotovost, da tisti, ki so me sprejeli na delo mislijo resno in mi poleg dolžnosti dajejo tudi nekatere pravice.

Ko pomislimo na to, da gre danes skoraj polovica zakonov po zlu, se nam morda zgoraj zapisano zdi anahronistično, ampak zakaj nekateri pravilnost te odločitve spoznajo med boleznijo? Takrat ko se bolj poglobijo vase, ko delajo nekakšen obračun svojih dejanj? Se takrat zavedo česa takega, kar pred tem niso videli? So doživeli kakšno posebno razsvetljenje? Jim bo zdaj lepše?

Odgovor prepuščam vam!