Pomlad s seboj prinese tudi sveže sadje. Čez zimo smo se glede vitaminov zanašali predvsem na jabolka, zelje in repo (seveda tudi na pomaranče, ampak danes bi rad govoril o domačem). Zadnja leta je tako, da pomlad pride »vedno bolj zgodaj«. Tako so že v začetku leta na voljo jagode, grozdje kot da zori celo leto, tudi češnje pridejo že marca. Seveda smo veseli celoletne ponudbe sadja, ampak… vedno se mi zdi, da temu sadju nekaj manjka.

Pred tednom dni smo bili na birmi na Dolenjskem in na poti nazaj smo se ustavili ob cesti, kjer so ponujali sveže, pravkar utrgane jagode iz bližnjega nasada pod velikim polivinilastim šotorom. Tako vabljive so bile. In še pri nas so zrasle, se pravi ne morejo biti… umetne. Ko sem jih naslednji dan »pomalical« v službi, mojemu razočaranju ni bilo konca. Vodéne, brez pravega okusa, kot tiste na začetku sezone, uvožene odnevemkje. Ni čudno, da človek izgubi rešpekt do »domačega«.
Potem pa sem včeraj utrgal prve jagode iz domačega vrta. Saj veste tiste malo zanikrne, tiste, ki niso ravno za na fotografijo, ker so med njimi tudi majhne, pa tiste nepravilnih oblik. Letos sva jih z očetom presadila, zato so obrodile malo z zamudo. Nič jih nisva gnojila, razen z domačim kompostom. Ampak bilo je vredno počakati. Ko smo prišli v kuhinjo, so sveži plodovi napolnili prostor. Sadeži so dišali. Kdaj ste zadnjič jedli jagode zato, ker so vam zadišale in ne zato, ker so bile tako »lepe«? Danes sem nabral prve domače češnje. Občutek je prav podoben.

Okus je tisti, ki loči. In okus je tisti, ki smo ga v zadnjih letih najbolj izgubili. Zapravili smo ga skupaj z občutkom za primerno. V bitki za več in prej, smo žrtvovali boljše in naravnejše. Zato je tudi razlika tako velika. Čudno da se včasih delamo, da je ne opazimo.

Kako poln dan je bil danes… Zdajle, ko to pišem, mi vtisi migljajo pred očmi, mišice pa so prijetno razbolene. Pri Ediju (Prodnik) v Savinjski dolini smo bili radijci. Zjutraj je prav sivo deževalo in nič ni izgledalo, da bo z našim športnim dnem kaj. Ampak potem je Oni zgoraj odprl okno in nas pogledal z najlepšim nasmehom. Naložili smo dva čolna, se preoblekli v neoprensko obleko, si nadeli čelade in vesla, pa hajd na Savinjo. Danes je bila kar topla, imela je okoli 10 stopinj…

Prvič sem bil na raftingu. Morda me je tudi zato prevzelo. Skupina v čolnu vesla čez brzice, bi bil daljši opis za zgoraj navedeno tujko. Dva odlična, mlada krmarja smo imeli, vode je bilo ravno prav (poleti je na Savinji težava prav pomanjkanje vode) in tako sta dobri dve urici veslanja minili, kot bi trenil. Še posebej je bilo zanimivo za naše najstarejše otroke, ki so lahko šli z nami. Ostali pa so z mamicami igrali nogomet in odbojko, se sprehajali ob gostišču, skratka prav tako uživali.
Ker nam dopoldne na reki še ni bilo dovolj, smo se popoldne po odličnem kosilu, ki so ga pripravili gostitelji na čelu z go. Fani, prav zagreto lotili še nogometa. Starejši proti otrokom. Drobiž se je kotalil okoli nog, toliko jih je bilo, da skoraj do žoge nismo prišli. In očetom so trebuhi prav nemarno preprečevali, večjo poskočnost pred goli. Rezultat je bil temu primeren 8 : 3 za mularijo. Za drugo leto bomo potrebovali kakšen trening.
Skratka vsem organizatorjem in gostiteljem bi se rad zahvalil, za doživetje o katerem bodo naši otroci še dolgo govorili. Mi pa jim bomo kimali, z željo da to še kdaj ponovimo!

Še dobro se spomnim, koliko prahu je dvignila knjiga Dana Browna Da Vincijeva šifra. Kmalu zatem je prišla še knjiga Angeli in demoni, ki je bila v originalu sicer napisana prej. Predvsem je ljudi k branju spodbudila na začetku zapisana trditev, da je vse napisano v knjigi, resnica. In ker imamo ljudje radi zarote, skrivnostne dogodke, je knjiga postala svetovna uspešnica.
Cerkev je reagirala rezervirano, kot običajno nekoliko netaktno, v smislu: »Knjige sicer nisem bral, ampak slišal sem…« Menim, da so omenjene knjige idealne za začetek pogovora. Namreč sprožijo plaz, ki ga je težko ustaviti. Potem so izhajali vodniki po Šifri, različni umetnostni in drugačni zgodovinarji so razkrinkavali netočnosti in končno se je pokazalo, da gre pač za še eno, spretno napisano kriminalko, v kateri pač Cerkev igra glavno vlogo. Za nekatere je 2000 let stara Gospa še vedno tako zanimiva, da se vanjo zaganjajo (kompliment). Zato sem nekoč zapisal, da je Dan Brown bržčas kak krščanski fundamentalist, saj je o nekaterih temah sprožil debate, med ljudmi, ki se sicer o Cerkvi niso niti pogovarjali. In tu je bila naša niša. Govoriti o tem. Kako smo jo izkoristili, pa je že drugo vprašanje…

In zdaj korak naprej. Po svetovni uspešnici kapital zahteva še filmsko uprizoritev. Tako se je zgodil prvi film( Da Vincijeva šifra), nocoj pa sva si z ženo ogledala še drugega (Angele in demone). Je že tako, da če hočeš uničiti knjigo, moraš posneti film. In to velja popolnoma. Iz kina sem šel popolnoma razočaran. Akcijska fikcija in nič drugega. Kipi, cerkve, umetnine, stara izročila, zemljevidi, vse to deluje popolnoma umetno, holivudsko, plastično, čeprav so si ustvarjalci zelo prizadevali za avtentičnost, kar se krajev tiče. Po filmu vsa vprašanja odpadejo. Nihče se resno ne sprašuje o tem ali znanost ali vera, ali pa morda znanost in vera… Ne, vsak lahko najde tisto, kar želi. Verniki potrditev, da mislijo (vsaj nekateri) s svojo vero resno in odkrito. Drugi, da je svet zarota in Vatikan del tega. Zato se mi zdijo vsi pozivi k bojkotu filma neresni. Prav nasprotno, vsi ki mislijo, da je v knjigi kaj spornega, bi si ga morali ogledati. Bili bi potolaženi. Tako kot sem jaz razočaran, ker mi režiser Ron Howard s Tomom Hanksom ni privoščil nekaj bolj intelektualne tvarine, ampak zgolj akcijsko in kaskadersko praznoto.

Včasih mi rečejo, naj pripnem v zapis tudi kakšno sliko, s katero se pravkar ukvarjam. V mesecu oktobru pripravljam »veliko« razstavo novih del v galeriji Družina, zato v zadnjem času redno slikam. Prav danes je nastala sv. Katarina Sinajska, aktualna tudi zato, ker je to tudi zavetnica moje hčere. Še vedno raziskujem krščansko ikonografijo in ostajam pri podobi. Obraz je tisti, ki govori. Poleg izraza pa morajo svoje pridati še barve, odtisi, poteze. In tole je nastalo.
In še nekaj podatkov, legendarnih seveda:

25. november

KATARINA Aleksandrijska (Sinajska), mučenka

Po legendi je bila Katarina kraljevskega rodu, lepo izobraženo dekle… Nekega dne je srečala starega puščavnika, ki ji je razložil, da je njen pravi ženin Jezus Kristus. Ob tem doživetju je Katarina spoznala svoje dotedanje zmote in kmalu nato je poiskala duhovnika in sprejela sv. krst.
Cesar Maksencij je ravno v tem času ukazal, da morajo vsi prebivalci, darovati bogovom. Katarina je odšla v svetišče in spodbujala kristjane naj ne darujejo malikom. Cesar jo je zato poklical na odgovor, Katarina pa ga je s svojo izredno govorniško sposobnostjo spravila v zadrego. Zato je poklical filozofe in govornike (kakih 50), ki naj bi jo spametovali in javno dokazali napačnost njenih izjav. Katarina je ovrgla vse argumente s tako prepričljivostjo, da so se možje spreobrnili in se dali krstiti. Cesar jo je dal vreči v ječo in jo slednič obsodil na smrt s kolesi. Toda po legendi so angeli rešili Katarino, zato so jo obsodili na smrt z obglavljenjem. Njeno truplo naj bi angeli odnesli na Sinaj, kjer je iz njenega groba pritekalo mleko in olje s čudežno zdravilno močjo. To naj bi se zgodilo okoli l. 306. Eden najbolj znamenitih samostanov sv. Katarine je kraj njenega groba – na gori Sinaj – zato tudi sv. Katarina Sinajska. Ta legendarni zapis o njenem življenju in mučeništvu izvira iz 8. stoletja.
V Sloveniji je svetnici posvečenih 8 župnijskih cerkva in 23 podružnic. Sv. Katarino upodabljajo običajno s kolesom in mečem, na Slovenskem sodi med bolj pogosto upodobljene svetnice.
Sv. Katarino častijo kot zavetnico deklet, mladine sploh, bibliotekarjev, filozofov, pravnikov, učenjakov, znanstvenikov. Je ena od 14 priprošnjikov v stiski.
Na Primorskem začno na god sv. Katarine pobirati oljke. Na kmetih je na njen god navadno konec paše, začeli so striči ovce, dekle in hlapci so na ta dan dobili plačo in so smeli zamenjati gospodarja; eden največjih kmečkih praznikov pa je bil Katarinin ples na večer 25. novembra, to je bil tudi dan, ko so nekdaj zadnjič pred adventom lahko svatovali.

»Bilo je v maju, ko sem ti prstan dal…«. Takole se začne ena, sicer po besedilu bolj žalostnih, NZV (narodno zabavni vaček op. p.) skladb. 27. je torej najina obletnica poroke. Kakega posebnega slavja si nisva mogla privoščiti, saj me je zvečer čakala še »kateheza« v živo. Tako sva šele po njej odkorakala, z roko v roki, (če si lahko mislite) na koktajl v bližnjo oštarijo.

In tam naju je čakalo presenečenje. Ljudje so vzklikali, se veselili, navijali. Kako neki so izvedeli, da praznujeva? Seveda, niso vzklikali nama, ampak so spremljali nogometno tekmo. Barcelona je v finalu nogometne Lige prvakov z 2:0 premagala Manchester United. Tako smo imeli vsi razlog za praznovanje. Zase lahko rečem, da nisem kak privrženec nogometa, zato dokler nisem prišel do doma, sploh nisem vedel, kdo je igral. To je bila edina razlika med nami. Družilo pa nas je veselje. Zase lahko rečem, da je bilo to pristno veselje, ob spoznanju, koliko lepega sva v teh 14. letih doživela. Seveda sva si delila tudi grenke trenutke, a o njih navadno na obletnicah ne govoriš. Kako bi lahko opredelili navijaško veselje? Dobro, recimo, da so moji favoriti zmagali, recimo da so zadeli tudi kakšen res lep gol. In? Bi bil lahko ob tem izpolnjen? Res srečen? Zaradi nogometa? Kruha in iger? Ni to malo v tej luči? Ne bi rad užalil kakega navijača, ampak prepričan sem, da bi si vsak zakonski par, ki se po toliko preživetih letih, še uspe skupaj smejati, bolj zaslužil vzklike navijanja in veselja, kot pa vsi nogometaši skupaj. Kajti za razliko od nogometa, zakon ni igra! In zmagovalca sta lahko le oba skupaj (prav tako kot poraženca, da se razumemo)!