Pomlad s seboj prinese tudi sveže sadje. Čez zimo smo se glede vitaminov zanašali predvsem na jabolka, zelje in repo (seveda tudi na pomaranče, ampak danes bi rad govoril o domačem). Zadnja leta je tako, da pomlad pride »vedno bolj zgodaj«. Tako so že v začetku leta na voljo jagode, grozdje kot da zori celo leto, tudi češnje pridejo že marca. Seveda smo veseli celoletne ponudbe sadja, ampak… vedno se mi zdi, da temu sadju nekaj manjka.

Pred tednom dni smo bili na birmi na Dolenjskem in na poti nazaj smo se ustavili ob cesti, kjer so ponujali sveže, pravkar utrgane jagode iz bližnjega nasada pod velikim polivinilastim šotorom. Tako vabljive so bile. In še pri nas so zrasle, se pravi ne morejo biti… umetne. Ko sem jih naslednji dan »pomalical« v službi, mojemu razočaranju ni bilo konca. Vodéne, brez pravega okusa, kot tiste na začetku sezone, uvožene odnevemkje. Ni čudno, da človek izgubi rešpekt do »domačega«.
Potem pa sem včeraj utrgal prve jagode iz domačega vrta. Saj veste tiste malo zanikrne, tiste, ki niso ravno za na fotografijo, ker so med njimi tudi majhne, pa tiste nepravilnih oblik. Letos sva jih z očetom presadila, zato so obrodile malo z zamudo. Nič jih nisva gnojila, razen z domačim kompostom. Ampak bilo je vredno počakati. Ko smo prišli v kuhinjo, so sveži plodovi napolnili prostor. Sadeži so dišali. Kdaj ste zadnjič jedli jagode zato, ker so vam zadišale in ne zato, ker so bile tako »lepe«? Danes sem nabral prve domače češnje. Občutek je prav podoben.

Okus je tisti, ki loči. In okus je tisti, ki smo ga v zadnjih letih najbolj izgubili. Zapravili smo ga skupaj z občutkom za primerno. V bitki za več in prej, smo žrtvovali boljše in naravnejše. Zato je tudi razlika tako velika. Čudno da se včasih delamo, da je ne opazimo.